Page 47 - Pahor, Miroslav. 2022. Vse poti vodijo na morje: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 1. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Tercon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 47
»Dobre pomorščake je treba iskati v hribih«: pristop Miroslava Pahorja k pomorski zgodovini
je Pahor ugotovil, da je iz mest in obcestnih naselij večinoma izviral ka-
der, ki se je šolal in je nato dosegal oficirske in podoficirske čine v morna-
rici: »kajti večina oficirjev je le prihajala iz večjih mest, ki so zajeta v kri-
žu, medtem ko je podeželje večinoma dalo moštvo«. Preostanek zgoraj
navedenih števil po Pahorju, to je okoli 7.000 mož, je bilo torej slovenskih
mornarjev s podeželja zunaj cestnega križa, h katerim gre prišteti druge
iz manjših krajev ob cestnem križu.
S tem smo prispeli do kmetov, ki jim Pahor pripisuje precejšnjo in
vsaj deloma nesluteno vlogo v pomorski zgodovini, poleg pravkar ome-
njenih mornarjev. Zlasti na primeru Senožeč naniza celo vrsto dejavno-
sti, polizdelkov in izdelkov, skratka številne različne oblike, s katerimi se
je kmečko prebivalstvo vključevalo v pomorsko ekonomijo. V vseh prime-
rih gre za dejavnosti, ki so jih kmečka gospodinjstva izvajala ob kmeto-
vanju in s katerimi so pridobivala bolj ali manj pomemben del družinskih
dohodkov. To so za Pahorja pomembni dokazi o povezanosti slovenskega
kmečkega človeka z morjem, ki je segala tja do predalpskega in alpskega
sveta z železarstvom, platnarstvom, smolarstvom in izdelovanjem voska.
A najpomembnejšo obliko povezanosti kmeta s pomorstvom je po
Pahorjevi presoji treba iskati v gozdu. To je tudi njegova najizvirnejša ugo-
tovitev na relaciji kmet – morje, pri čemer ne gre preprosto za pridobiva-
nje in prodajo lesa kot surovine. Pahor je namreč v Senožečah in v Povirju
odkril, da so kmetje v 19. stoletju in na začetku 20. les sekali in tudi te-
sali po naročilu. Podoben primer spoznamo pri dobavi orjaškega jambo-
ra iz Rakitne, ki je le najbolj izstopajoč primer dokaj razširjene prakse pri-
dobivanja, priprave, odpreme in prevoza na daljšo relacijo iz notranjskih
gozdov do Trsta. Temu odkritju je Pahor posvetil tudi poljudneje napisa-
no, a z znanstvenimi rezultati podkovano knjigo Po jamborni cesti… v mes-
to na peklu (posthumno izdana leta 1982), ki jo je napisal v sodelovanju z
Ilonko Hajnal in se osredotoča na notranjski odsek poti. V novejšem času
je ta ugotovitev prešla na raven kulturne dediščine in njene popularizaci-
je v obliki »Jamborne poti«.
Sposobnost kmeta, da po naročilu in večkrat tudi po načrtih prip-
ravi gradbeni material za plovila po Pahorjevem mnenje kaže na dva po-
membna vidika. Prvi je zavestna vključitev v ladjedelniško panogo kot
dobavitelj surovin in polizdelkov, za kar je potrebno tudi določeno zna-
nje, povezano s kakovostjo lesa glede na zahteve ladjedelstva in pomor-
stva. Na drugi strani izdelovanje sestavnih delov ladij po naročilu in tudi
po načrtih naročnika ter seveda za plačilo nakazuje raven vključenosti v
47
je Pahor ugotovil, da je iz mest in obcestnih naselij večinoma izviral ka-
der, ki se je šolal in je nato dosegal oficirske in podoficirske čine v morna-
rici: »kajti večina oficirjev je le prihajala iz večjih mest, ki so zajeta v kri-
žu, medtem ko je podeželje večinoma dalo moštvo«. Preostanek zgoraj
navedenih števil po Pahorju, to je okoli 7.000 mož, je bilo torej slovenskih
mornarjev s podeželja zunaj cestnega križa, h katerim gre prišteti druge
iz manjših krajev ob cestnem križu.
S tem smo prispeli do kmetov, ki jim Pahor pripisuje precejšnjo in
vsaj deloma nesluteno vlogo v pomorski zgodovini, poleg pravkar ome-
njenih mornarjev. Zlasti na primeru Senožeč naniza celo vrsto dejavno-
sti, polizdelkov in izdelkov, skratka številne različne oblike, s katerimi se
je kmečko prebivalstvo vključevalo v pomorsko ekonomijo. V vseh prime-
rih gre za dejavnosti, ki so jih kmečka gospodinjstva izvajala ob kmeto-
vanju in s katerimi so pridobivala bolj ali manj pomemben del družinskih
dohodkov. To so za Pahorja pomembni dokazi o povezanosti slovenskega
kmečkega človeka z morjem, ki je segala tja do predalpskega in alpskega
sveta z železarstvom, platnarstvom, smolarstvom in izdelovanjem voska.
A najpomembnejšo obliko povezanosti kmeta s pomorstvom je po
Pahorjevi presoji treba iskati v gozdu. To je tudi njegova najizvirnejša ugo-
tovitev na relaciji kmet – morje, pri čemer ne gre preprosto za pridobiva-
nje in prodajo lesa kot surovine. Pahor je namreč v Senožečah in v Povirju
odkril, da so kmetje v 19. stoletju in na začetku 20. les sekali in tudi te-
sali po naročilu. Podoben primer spoznamo pri dobavi orjaškega jambo-
ra iz Rakitne, ki je le najbolj izstopajoč primer dokaj razširjene prakse pri-
dobivanja, priprave, odpreme in prevoza na daljšo relacijo iz notranjskih
gozdov do Trsta. Temu odkritju je Pahor posvetil tudi poljudneje napisa-
no, a z znanstvenimi rezultati podkovano knjigo Po jamborni cesti… v mes-
to na peklu (posthumno izdana leta 1982), ki jo je napisal v sodelovanju z
Ilonko Hajnal in se osredotoča na notranjski odsek poti. V novejšem času
je ta ugotovitev prešla na raven kulturne dediščine in njene popularizaci-
je v obliki »Jamborne poti«.
Sposobnost kmeta, da po naročilu in večkrat tudi po načrtih prip-
ravi gradbeni material za plovila po Pahorjevem mnenje kaže na dva po-
membna vidika. Prvi je zavestna vključitev v ladjedelniško panogo kot
dobavitelj surovin in polizdelkov, za kar je potrebno tudi določeno zna-
nje, povezano s kakovostjo lesa glede na zahteve ladjedelstva in pomor-
stva. Na drugi strani izdelovanje sestavnih delov ladij po naročilu in tudi
po načrtih naročnika ter seveda za plačilo nakazuje raven vključenosti v
47
