Page 42 - Drobnič Janez, Pelc Stanko, Kukanja Gabrijelčič Mojca, Česnik Katarina, Cotič Nastja, Volmut Tadeja. Ur. 2023. Vzgoja in izobraževanje v času covida-19. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 42
is Baša in Maja Hmelak
so morali vzgojitelji omenjene dejavnike upoštevati in na njihovi osnovi obli-
kovati nove dejavnosti.
Ena izmed pomembnih težav, ki jih je izpostavila približno desetina vzgoji-
teljev (10,7 ), je socializacijski primanjkljaj, pri čemer so dodali, da je do tega
v prvem in drugem valu epidemije prišlo zaradi ukrepov, ki preprečujejo me-
šanje skupin. Ta težava je najbolj prišla do izraza pri igri na prostem, kjer so
bili otroci navajeni skupne igre z ostalimi skupinami. Prav tako je bilo, de-
nimo, otrokom prve starostne skupine težko razložiti, zakaj se ne smejo igrati
z vrstniki.
A to ni bila edina težava, do katere je prišlo zaradi ukrepov in priporočil.
Vzgojitelji so izpostavili, da v osnovi ni bilo možno upoštevati vseh priporočil
NIJZ in skladno z njimi izvajati predšolske vzgoje. K temu so dodali, da so bila
priporočila prepozno izdana in prepogosto spremenjena, kar je privedlo do
nejasnosti in zmede pri delu.
Vzgojitelji so podali tudi komentarje glede izvajanja dejavnosti. Skupina
vzgojiteljev (8,5 ) je zatrdila, da v času epidemije tako zaradi manjših skupin
kot tudi zaradi priporočil ni bilo mogoče izvajati obogatitvenih in interesnih
dejavnosti. Te so se v obravnavanem času epidemije sicer do neke mere te-
matsko izvajale in načrtovale z upoštevanjem takratnih razmer, a se je pri tem
zanemarjal letni delovni načrt. To pa je vzgojitelje prisililo k večji fleksibilno-
sti in dodatnemu delu, saj so morali vseskozi spreminjati stare in oblikovati
nove dejavnosti.
Nekaj vzgojiteljev (6,5 ) je izpostavilo tudi težavo, da so bili nekateri otroci
med drugim valom epidemije v vrtcu, drugi pa doma. Pri tem poudarjajo, da
ta rešitev ni bila ustrezna in bi bilo bolje, če bi bili vsi v vrtcu ali vsi doma, saj se
pri vseh drugih možnostih dela škodo otroku (otroci, ki so doma, zaostajajo
za tistimi v vrtcu, težje je spremljati napredek otrok, otroci vidno pogrešajo
prijatelje ipd.). Kljub temu pa so vzgojitelji komunicirali tudi z otroki, ki so bili
doma. Način komunikacije se je od vrtca do vrtca razlikoval: nekateri so se
povezovali preko programa Zoom, e-asistence, elektronske pošte, spet drugi
preko telefona. Pri tem so bili vzgojitelji v stiku tako z otroki kot tudi z njiho-
vimi starši in slednjim pogosto posredovali primere dejavnosti, ki se jih lahko
izvaja doma.
Vzgojitelji izpostavljajo tudi težavo, da se je vzgojno-izobraževalna funk-
cija v prvem in drugem valu epidemije spremenila bolj v varstvo, kar je po-
sledično pomenilo okrnjeno izvajanje dejavnosti ali izvajanje teh v drugačnih
oblikah. Manjša skupina vzgojiteljev pa je izpostavila še eno težavo, pove-
zano s priporočili, in sicer uporabo mask. Te so po mnenju vzgojiteljev po-
membno ovirale izvajanje dejavnosti, saj govor med njihovim nošenjem ni
42
so morali vzgojitelji omenjene dejavnike upoštevati in na njihovi osnovi obli-
kovati nove dejavnosti.
Ena izmed pomembnih težav, ki jih je izpostavila približno desetina vzgoji-
teljev (10,7 ), je socializacijski primanjkljaj, pri čemer so dodali, da je do tega
v prvem in drugem valu epidemije prišlo zaradi ukrepov, ki preprečujejo me-
šanje skupin. Ta težava je najbolj prišla do izraza pri igri na prostem, kjer so
bili otroci navajeni skupne igre z ostalimi skupinami. Prav tako je bilo, de-
nimo, otrokom prve starostne skupine težko razložiti, zakaj se ne smejo igrati
z vrstniki.
A to ni bila edina težava, do katere je prišlo zaradi ukrepov in priporočil.
Vzgojitelji so izpostavili, da v osnovi ni bilo možno upoštevati vseh priporočil
NIJZ in skladno z njimi izvajati predšolske vzgoje. K temu so dodali, da so bila
priporočila prepozno izdana in prepogosto spremenjena, kar je privedlo do
nejasnosti in zmede pri delu.
Vzgojitelji so podali tudi komentarje glede izvajanja dejavnosti. Skupina
vzgojiteljev (8,5 ) je zatrdila, da v času epidemije tako zaradi manjših skupin
kot tudi zaradi priporočil ni bilo mogoče izvajati obogatitvenih in interesnih
dejavnosti. Te so se v obravnavanem času epidemije sicer do neke mere te-
matsko izvajale in načrtovale z upoštevanjem takratnih razmer, a se je pri tem
zanemarjal letni delovni načrt. To pa je vzgojitelje prisililo k večji fleksibilno-
sti in dodatnemu delu, saj so morali vseskozi spreminjati stare in oblikovati
nove dejavnosti.
Nekaj vzgojiteljev (6,5 ) je izpostavilo tudi težavo, da so bili nekateri otroci
med drugim valom epidemije v vrtcu, drugi pa doma. Pri tem poudarjajo, da
ta rešitev ni bila ustrezna in bi bilo bolje, če bi bili vsi v vrtcu ali vsi doma, saj se
pri vseh drugih možnostih dela škodo otroku (otroci, ki so doma, zaostajajo
za tistimi v vrtcu, težje je spremljati napredek otrok, otroci vidno pogrešajo
prijatelje ipd.). Kljub temu pa so vzgojitelji komunicirali tudi z otroki, ki so bili
doma. Način komunikacije se je od vrtca do vrtca razlikoval: nekateri so se
povezovali preko programa Zoom, e-asistence, elektronske pošte, spet drugi
preko telefona. Pri tem so bili vzgojitelji v stiku tako z otroki kot tudi z njiho-
vimi starši in slednjim pogosto posredovali primere dejavnosti, ki se jih lahko
izvaja doma.
Vzgojitelji izpostavljajo tudi težavo, da se je vzgojno-izobraževalna funk-
cija v prvem in drugem valu epidemije spremenila bolj v varstvo, kar je po-
sledično pomenilo okrnjeno izvajanje dejavnosti ali izvajanje teh v drugačnih
oblikah. Manjša skupina vzgojiteljev pa je izpostavila še eno težavo, pove-
zano s priporočili, in sicer uporabo mask. Te so po mnenju vzgojiteljev po-
membno ovirale izvajanje dejavnosti, saj govor med njihovim nošenjem ni
42
