Page 9 - Križnar, Franc, in Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 9
1
Monografiji na pot
Igor Grdina
ZRC SAZU, Ljubljana
Dolgotrajna brezbrižnost, omalovaževanje in zamolčevanje dosežkov
Josipa Ipavca so imeli paradoksalen učinek: dandanes je mogoče ugoto-
viti, da sta njegovo kratko ustvarjalno življenje in še vedno presenečajo-
če delo med najbolje preučenimi poglavji slovenske glasbene zgodovine.
Skladatelj je ob zanikovalcih pač vedno našel tudi občudovalce in zago-
vornike, ki so zanj zastavili najboljše misli in dejanskemu stanju ustreza-
joče besede: Janko Barle in Otmar Hoisel sta bila le prva med njimi.
Žal so se v preštevilnih gluhih desetletjih za Ipavca mnogi trudi-
li brez vidnega uspeha. Med njimi je bil nemara najuglednejši Lucijan
Marija Škerjanc – učenec skladateljevega graškega znanca Josepha Marxa
–, ki se je zavzemal za natis njegovih samospevov. A leta po drugi svetov-
ni vojni še niso bila prosta predsodkov, ki so jih med večne umetnostne
vrednote in ljudi nasule »časov sile«. Žlahtno prepletanje različnih niti
v sosednjih evropskih kulturah in brezmejno valovanje pobud prek jezi-
kovnih in slogovnih meja, ki je bilo zaznavno tako v moški kot v ženski
veji Ipavčeve rodbine, sta se v dneh, ko se je vsakdanja stvarnost morala
opisovati kot brezkončno spopadanje z legijami odkritih in potuhnjenih
sovražnikov, dojemala kot moteča. Počasi pa so se stvari vendarle zače-
le spreminjati. Ljudje so se preprosto naveličali živeti v kletki vsiljevanih
obrazcev. Tako je bil v televizijski nadaljevanki o Ipavcih, ki si jo je zami-
slil in potem tudi režiral Fran Žižek, svet slovenskih meščanov prvič po
dolgi dobi smešenja in zanikovanja predstavljen kot pozitivna postavka –
vsaj v kulturi.
Ob koncu novembra 1997 je po pripravi popolnega libreta za že davno
skomponirano komično operno igro v starem številčnem slogu Princesa
Vrtoglavka, ki v celotni partituri sploh ni imela pod note podloženega be-
Križnar, Franc, Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet.
Koper: Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-293-197-1.9-12
9
Monografiji na pot
Igor Grdina
ZRC SAZU, Ljubljana
Dolgotrajna brezbrižnost, omalovaževanje in zamolčevanje dosežkov
Josipa Ipavca so imeli paradoksalen učinek: dandanes je mogoče ugoto-
viti, da sta njegovo kratko ustvarjalno življenje in še vedno presenečajo-
če delo med najbolje preučenimi poglavji slovenske glasbene zgodovine.
Skladatelj je ob zanikovalcih pač vedno našel tudi občudovalce in zago-
vornike, ki so zanj zastavili najboljše misli in dejanskemu stanju ustreza-
joče besede: Janko Barle in Otmar Hoisel sta bila le prva med njimi.
Žal so se v preštevilnih gluhih desetletjih za Ipavca mnogi trudi-
li brez vidnega uspeha. Med njimi je bil nemara najuglednejši Lucijan
Marija Škerjanc – učenec skladateljevega graškega znanca Josepha Marxa
–, ki se je zavzemal za natis njegovih samospevov. A leta po drugi svetov-
ni vojni še niso bila prosta predsodkov, ki so jih med večne umetnostne
vrednote in ljudi nasule »časov sile«. Žlahtno prepletanje različnih niti
v sosednjih evropskih kulturah in brezmejno valovanje pobud prek jezi-
kovnih in slogovnih meja, ki je bilo zaznavno tako v moški kot v ženski
veji Ipavčeve rodbine, sta se v dneh, ko se je vsakdanja stvarnost morala
opisovati kot brezkončno spopadanje z legijami odkritih in potuhnjenih
sovražnikov, dojemala kot moteča. Počasi pa so se stvari vendarle zače-
le spreminjati. Ljudje so se preprosto naveličali živeti v kletki vsiljevanih
obrazcev. Tako je bil v televizijski nadaljevanki o Ipavcih, ki si jo je zami-
slil in potem tudi režiral Fran Žižek, svet slovenskih meščanov prvič po
dolgi dobi smešenja in zanikovanja predstavljen kot pozitivna postavka –
vsaj v kulturi.
Ob koncu novembra 1997 je po pripravi popolnega libreta za že davno
skomponirano komično operno igro v starem številčnem slogu Princesa
Vrtoglavka, ki v celotni partituri sploh ni imela pod note podloženega be-
Križnar, Franc, Igor Grdina, ur. 2023. Josip Ipavec in njegov svet.
Koper: Založba Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-293-197-1.9-12
9
