Page 8 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 8
d v premišljanje ortodoksij
travestiranega moškega in si ga težko predstavljamo v vlogi univerzitetni-
ka, torej kot nosilca resnega intelektualnega poklica, veliko lažje pa si ga s
priskutnimi seksualnimi podtoni predstavljamo kot frivolnega natakarja,
lascivnega barskega plesalca ali celo opolzke »fuk pičke«, to ne pomeni nič
drugega kakor to, kako težko je na ljudi gledati mimo predpisanih, vpisa-
nih in pripisanih statusnih ortodoksij. Ko mislimo, da visoke pete pritičejo
ženskam, na moških pa da delujejo nenaravno, nespodobno ali celo kvarno,
to nikoli ne mislimo mimo vrednostnih sodb, ki so rezultat moralnih orto-
doksij. Ko se sporazumevamo s transmoškim, pa mu šele na podlagi avto-
cenzurne in avtokorekcijske miselne akrobacije zmoremo reči »on«, in ko v
stiku s transžensko ne zmoremo zares povsem spontano ali brez maskira-
nega nelagodja reči »ona«, moramo vedeti, da naši izrekovalni zmožnosti in
nezmožnosti vladajo zakoreninjene jezikovne ortodoksije. Ko meščanom
lažje pripišemo »avtohton« okus za rafiniran, sofisticiran in distingviran
življenjski slog kakor delavcem ali kmetom, tega ne počnemo iz golih su-
bjektivnih pozicij, ampak tudi, če ne predvsem iz nečesa, kar vidimo kot
objektivne strukture razrednih ortodoksij. Ko nam operna dama v bleščeči
večerni toaleti pričara vtis urejenosti, kultiviranosti, situiranosti, etablira-
nosti, konvencionalnosti, tradicionalnosti, šminkerski rocker ali bodičast
panker pa vtis kaotičnosti, divjosti, upornosti, subverzivnosti, alternativ-
nosti, revolucionarnosti, se nam ta vtis ne poraja zato, ker bi ti liki v svo-
jih konkretnih partikularnih izvedbah res ustrezali omenjenim kulturnim
kodom ali njihove cilje docela izpolnjevali oz. zasledovali, ampak se pora-
ja kot posledica intervencij kulturnih ortodoksij. Ko se konec 18. stoletja
v »dobi slačenja« pojavi neoklasična ženska obleka (v podobi »male bele
obleke«), ki se postavi zunaj in onkraj dotlej veljavnih norm, ki so stoletja
zaznamovale konvencije ženskega tekstilnega pokrivanja in plastenja, se
ta slačilna ženska moda danes dojema kot antimodni prelom z oblačilnimi
ortodoksijami nabuhlih klasicističnih, rokokojskih in baročnih skulptur.
Ko vsakodnevno oblačenje, to psevdonaravno opravilo, ki se odvija sko-
zi avtomatične prakse, rutinske navade in ponovljive vzorce konstruira-
nja lastnega videza, razumemo kot avtentične verzije sebe, priložnostno
oblačenje pa kot kostumirane in kostumo-koreografirane verzije sebe, to
distinkcijo med, rečeno lévi-straussovsko, domnevno oblačilno naturo in
oblačilno prefigurirano kulturo strukturirajo ritualne ortodoksije. Ko ver-
jamemo ali, precizneje rečeno, moramo verjeti, da obstajata »moška moda«
in »ženska moda«, zaradi katerih moški še lažje pristajajo na hlače, ženske
pa naj bi še lažje pristajale na krilo, to verjetje ni posledica povsem arbi-
trarnih individualnih oblačilnih izbir in odločitev, ampak so vanje vtkane
8
travestiranega moškega in si ga težko predstavljamo v vlogi univerzitetni-
ka, torej kot nosilca resnega intelektualnega poklica, veliko lažje pa si ga s
priskutnimi seksualnimi podtoni predstavljamo kot frivolnega natakarja,
lascivnega barskega plesalca ali celo opolzke »fuk pičke«, to ne pomeni nič
drugega kakor to, kako težko je na ljudi gledati mimo predpisanih, vpisa-
nih in pripisanih statusnih ortodoksij. Ko mislimo, da visoke pete pritičejo
ženskam, na moških pa da delujejo nenaravno, nespodobno ali celo kvarno,
to nikoli ne mislimo mimo vrednostnih sodb, ki so rezultat moralnih orto-
doksij. Ko se sporazumevamo s transmoškim, pa mu šele na podlagi avto-
cenzurne in avtokorekcijske miselne akrobacije zmoremo reči »on«, in ko v
stiku s transžensko ne zmoremo zares povsem spontano ali brez maskira-
nega nelagodja reči »ona«, moramo vedeti, da naši izrekovalni zmožnosti in
nezmožnosti vladajo zakoreninjene jezikovne ortodoksije. Ko meščanom
lažje pripišemo »avtohton« okus za rafiniran, sofisticiran in distingviran
življenjski slog kakor delavcem ali kmetom, tega ne počnemo iz golih su-
bjektivnih pozicij, ampak tudi, če ne predvsem iz nečesa, kar vidimo kot
objektivne strukture razrednih ortodoksij. Ko nam operna dama v bleščeči
večerni toaleti pričara vtis urejenosti, kultiviranosti, situiranosti, etablira-
nosti, konvencionalnosti, tradicionalnosti, šminkerski rocker ali bodičast
panker pa vtis kaotičnosti, divjosti, upornosti, subverzivnosti, alternativ-
nosti, revolucionarnosti, se nam ta vtis ne poraja zato, ker bi ti liki v svo-
jih konkretnih partikularnih izvedbah res ustrezali omenjenim kulturnim
kodom ali njihove cilje docela izpolnjevali oz. zasledovali, ampak se pora-
ja kot posledica intervencij kulturnih ortodoksij. Ko se konec 18. stoletja
v »dobi slačenja« pojavi neoklasična ženska obleka (v podobi »male bele
obleke«), ki se postavi zunaj in onkraj dotlej veljavnih norm, ki so stoletja
zaznamovale konvencije ženskega tekstilnega pokrivanja in plastenja, se
ta slačilna ženska moda danes dojema kot antimodni prelom z oblačilnimi
ortodoksijami nabuhlih klasicističnih, rokokojskih in baročnih skulptur.
Ko vsakodnevno oblačenje, to psevdonaravno opravilo, ki se odvija sko-
zi avtomatične prakse, rutinske navade in ponovljive vzorce konstruira-
nja lastnega videza, razumemo kot avtentične verzije sebe, priložnostno
oblačenje pa kot kostumirane in kostumo-koreografirane verzije sebe, to
distinkcijo med, rečeno lévi-straussovsko, domnevno oblačilno naturo in
oblačilno prefigurirano kulturo strukturirajo ritualne ortodoksije. Ko ver-
jamemo ali, precizneje rečeno, moramo verjeti, da obstajata »moška moda«
in »ženska moda«, zaradi katerih moški še lažje pristajajo na hlače, ženske
pa naj bi še lažje pristajale na krilo, to verjetje ni posledica povsem arbi-
trarnih individualnih oblačilnih izbir in odločitev, ampak so vanje vtkane
8
