Page 13 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 13
Uvod v premišljanje ortodoksij
loške ali vsaj psevdomitološke konstitucije mode, sklicujoč se na perspekti-
ve Rolanda Barthesa, Pierra Bourdieuja, Michela Foucaulta, Judith Butler
in drugih relevantnih avtorjev, drugi avtor (v prvem delu knjige) pa se v
maniri branja kapitalistične konstitucije mode opira zlasti na performa-
tivno teorijo Johna Austina ter klasične avtorje s področja mode, denimo
Herberta Blumerja, Georga Simmla in Malcolma Barnarda. Prvi smisle in
pomene za današnje oblačenje ter preoblačenje črpa v legendarnih in zgo-
dovinsko utrjenih ortodoksijah, medtem ko se drugi osredotoča na sodob-
ne potrošniške in uporabniške ortodoksije, kakor jih zaznavamo na ravni
celotne kulture, ter problematizira statusno degradacijo mode kot nepo-
membne oz. trivialne prakse. Oba izpostavita arbitrarnost in posledično
skonstruiranost samih konvencij ter norm, ki klasificirajo in rangirajo, kaj
je v družbi pomembno in kaj nepomembno. Moda je po uveljavljenih splo-
šnih prepričanjih označena in statusno degradirana kot trivialna ter povr-
šinska, kar posameznikom omogoča tudi določeno (samo)zaslepitev, da so
kakšne druge prakse (bolj) pomembne.
Moda kot banalna, trivialna, neracionalna, površinska praksa? Od kod
izvirajo ti vpisi in pripisi? Izvirajo seveda iz kulture in iz načinov, kako kul-
tura komunicira sama s seboj, kako prioritizira in preferira prakse, zlasti
pa nosilce določenih praks. Gre seveda za partikularne in zainteresirane
označitve, ki jih posredujejo nosilci dominantne ideologije in tisti, »ki se ne
ukvarjajo z modo«. Vsako zanikanje, zamolčevanje, sovražnost delno izha-
ja tudi iz nelagodja posameznika, ki se ni pripravljen soočiti s kompleksno-
stjo in kontradiktornostjo lastnih praks. Vsako vztrajanje na ortodoksiji,
torej vsako skrbno razločevanje med pravimi in nepravimi, pomembnimi
in nepomembnimi, fundamentalnimi in površinskimi, bistvenimi in tri-
vialnimi praksami izhaja tudi iz temeljne nepripravljenosti posameznika,
da bi se soočil z lastno skonstruiranostjo in določeno mero insceniranosti.
Prakse ne izvirajo iz posameznika, iz njegove »narave«, prakse so zlasti ko-
lektivne manifestacije. Kultura lahko prakse klasificira in rangira kot bolj
ali manj pomembne, vse prakse pa so v veliki meri enako konvencionalne,
performativne, intencionalne, skratka, maškaradne. Če so določene prakse
označene kot resne in pomembne, so še vedno le prakse, posamezniki pa
nosilci teh praks. V nobeni praksi torej ne moremo odkriti kakšnega »av-
tentičnejšega jedra« posameznika, naše izvajanje praks je le naša verzija
maškarade. Označevanje praks ali predmetov kot frivolnih, banalnih, trivi-
alnih, antiintelegibilnih in tudi antiintelektualnih je, skratka, način druž-
benega klasificiranja ter kategoriziranja, ki v praksah ne odkriva obstoječe
banalnosti in trivialnosti, temveč prakse skozi samo izrekanje šele vzpo-
13
loške ali vsaj psevdomitološke konstitucije mode, sklicujoč se na perspekti-
ve Rolanda Barthesa, Pierra Bourdieuja, Michela Foucaulta, Judith Butler
in drugih relevantnih avtorjev, drugi avtor (v prvem delu knjige) pa se v
maniri branja kapitalistične konstitucije mode opira zlasti na performa-
tivno teorijo Johna Austina ter klasične avtorje s področja mode, denimo
Herberta Blumerja, Georga Simmla in Malcolma Barnarda. Prvi smisle in
pomene za današnje oblačenje ter preoblačenje črpa v legendarnih in zgo-
dovinsko utrjenih ortodoksijah, medtem ko se drugi osredotoča na sodob-
ne potrošniške in uporabniške ortodoksije, kakor jih zaznavamo na ravni
celotne kulture, ter problematizira statusno degradacijo mode kot nepo-
membne oz. trivialne prakse. Oba izpostavita arbitrarnost in posledično
skonstruiranost samih konvencij ter norm, ki klasificirajo in rangirajo, kaj
je v družbi pomembno in kaj nepomembno. Moda je po uveljavljenih splo-
šnih prepričanjih označena in statusno degradirana kot trivialna ter povr-
šinska, kar posameznikom omogoča tudi določeno (samo)zaslepitev, da so
kakšne druge prakse (bolj) pomembne.
Moda kot banalna, trivialna, neracionalna, površinska praksa? Od kod
izvirajo ti vpisi in pripisi? Izvirajo seveda iz kulture in iz načinov, kako kul-
tura komunicira sama s seboj, kako prioritizira in preferira prakse, zlasti
pa nosilce določenih praks. Gre seveda za partikularne in zainteresirane
označitve, ki jih posredujejo nosilci dominantne ideologije in tisti, »ki se ne
ukvarjajo z modo«. Vsako zanikanje, zamolčevanje, sovražnost delno izha-
ja tudi iz nelagodja posameznika, ki se ni pripravljen soočiti s kompleksno-
stjo in kontradiktornostjo lastnih praks. Vsako vztrajanje na ortodoksiji,
torej vsako skrbno razločevanje med pravimi in nepravimi, pomembnimi
in nepomembnimi, fundamentalnimi in površinskimi, bistvenimi in tri-
vialnimi praksami izhaja tudi iz temeljne nepripravljenosti posameznika,
da bi se soočil z lastno skonstruiranostjo in določeno mero insceniranosti.
Prakse ne izvirajo iz posameznika, iz njegove »narave«, prakse so zlasti ko-
lektivne manifestacije. Kultura lahko prakse klasificira in rangira kot bolj
ali manj pomembne, vse prakse pa so v veliki meri enako konvencionalne,
performativne, intencionalne, skratka, maškaradne. Če so določene prakse
označene kot resne in pomembne, so še vedno le prakse, posamezniki pa
nosilci teh praks. V nobeni praksi torej ne moremo odkriti kakšnega »av-
tentičnejšega jedra« posameznika, naše izvajanje praks je le naša verzija
maškarade. Označevanje praks ali predmetov kot frivolnih, banalnih, trivi-
alnih, antiintelegibilnih in tudi antiintelektualnih je, skratka, način druž-
benega klasificiranja ter kategoriziranja, ki v praksah ne odkriva obstoječe
banalnosti in trivialnosti, temveč prakse skozi samo izrekanje šele vzpo-
13
