Page 10 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 10
d v premišljanje ortodoksij
in kot poklic, ki se povezuje z industrializacijo v Evropi poznega 19. sto-
letja), ta dvom ne privede le do rušenja nekaterih ločnic med zahodno in
nezahodno modo, visoko in vsakdanjo modo, dizajnersko in konfekcijsko
modo, ampak postavi pod vprašaj vplivno teoretsko ortodoksijo, ki modo
vidi le kot proizvod evrocentričnih kapitalističnih ekonomij ter imperiali-
stičnih italijanskih, francoskih, španskih, nemških, angleških, švedskih in
ameriških modnih hiš ter tekstilnih korporacij.
Delovanje v skladu s prevladujočimi ortodoksijami se potemtakem vsi-
ljuje kot »pravo delovanje«, »prava naravnanost«, »prava usmerjenost«,
»pravo mišljenje«, »pravo mnenje«, »prava pojavnost«, »pravi izgled«, »pra-
va podoba«, »pravo telo«, »pravi spol« ipd., zaradi česar imajo vse ortodo-
ksije brez izjem močno družbeno nagnjenost k temu, da izgledajo kot naša
sistemsko »naravna okolja« bivanja in delovanja. Ortodoksije kot družbe-
ni sistemi izgledajo strukturirani kot naravna okolja zato, ker so trajno
kolektivno formirane, institucionalno vzdrževane in sistematično repro-
ducirane kot legitimne hegemonije, dogme, doktrine, tradicije, konvencije,
norme, monopoli, dominacije. Odmiki, odkloni ali razlike od ortodoksnih
praks se zato vsakokrat kažejo kot heterodoksije.² Heterodoksna dejanja
potemtakem po svoji družbeni kvaliteti običajno niso le drugačna, ampak
v odnosu do ortodoksij dobijo status shizem, antagonij, herezij, subverzij.
Pot v heterodoksijo pa vselej ni niti tako naravna niti tako enostavna, ka-
kor bi se morebiti zdelo, saj se ta pot temeljno in neobhodno tlakuje ravno
iz sveta ortodoksije. Ta pot dejansko vijuga po velikanskem razponu od na-
silnih prevratov in prelomov, žametnih revolucij in postopnih sprememb
družbenih redov do partikularnih osebnih transformacij, korenitih revizij
lastnih življenj ter drobnih gest odstopanja od ustaljenega, prepovedanega
ali zapovedanega na individualni ravni. Posebna kvaliteta heterodoksij, ki
pa je istočasno tudi njihova šibkost, je, da si nujno ne prizadevajo ustvari-
ti dominacije. Če jo, postanejo nove ortodoksije. Če je ne, so obsojene na
margino ortodoksij. A ravno slednje je morda njihova temeljna funkcija, to
je, da s prekoračevanjem ortodoksij ne le pomikajo njihove meje proti he-
terodoksijam, ampak ustvarjajo misljivost misli, da so te meje sploh lahko
prehodne.
Seveda ortodoksije niso kar a priori slabe in škodljive, denimo takrat, ko
² Iz gr. héteros, »različen«, »drugačen«, in dóksa, »mnenje«, »mišljenje«, »verovanje«, »slavlje-
nje«; torej iz gr. héterodoksos in heterodoksía, »nepravoveren« in »nepravovernost«; dobese-
dno »drugo«, »drugačno«, »različno« mišljenje ali mnenje glede na ustaljeno skupno mnenje
(Tavzes 2002, 442; za bourdieujevsko razumevanje heterodoksije kot pojava in koncepta gl.
Sapiro 2020b, 402–403).
10
in kot poklic, ki se povezuje z industrializacijo v Evropi poznega 19. sto-
letja), ta dvom ne privede le do rušenja nekaterih ločnic med zahodno in
nezahodno modo, visoko in vsakdanjo modo, dizajnersko in konfekcijsko
modo, ampak postavi pod vprašaj vplivno teoretsko ortodoksijo, ki modo
vidi le kot proizvod evrocentričnih kapitalističnih ekonomij ter imperiali-
stičnih italijanskih, francoskih, španskih, nemških, angleških, švedskih in
ameriških modnih hiš ter tekstilnih korporacij.
Delovanje v skladu s prevladujočimi ortodoksijami se potemtakem vsi-
ljuje kot »pravo delovanje«, »prava naravnanost«, »prava usmerjenost«,
»pravo mišljenje«, »pravo mnenje«, »prava pojavnost«, »pravi izgled«, »pra-
va podoba«, »pravo telo«, »pravi spol« ipd., zaradi česar imajo vse ortodo-
ksije brez izjem močno družbeno nagnjenost k temu, da izgledajo kot naša
sistemsko »naravna okolja« bivanja in delovanja. Ortodoksije kot družbe-
ni sistemi izgledajo strukturirani kot naravna okolja zato, ker so trajno
kolektivno formirane, institucionalno vzdrževane in sistematično repro-
ducirane kot legitimne hegemonije, dogme, doktrine, tradicije, konvencije,
norme, monopoli, dominacije. Odmiki, odkloni ali razlike od ortodoksnih
praks se zato vsakokrat kažejo kot heterodoksije.² Heterodoksna dejanja
potemtakem po svoji družbeni kvaliteti običajno niso le drugačna, ampak
v odnosu do ortodoksij dobijo status shizem, antagonij, herezij, subverzij.
Pot v heterodoksijo pa vselej ni niti tako naravna niti tako enostavna, ka-
kor bi se morebiti zdelo, saj se ta pot temeljno in neobhodno tlakuje ravno
iz sveta ortodoksije. Ta pot dejansko vijuga po velikanskem razponu od na-
silnih prevratov in prelomov, žametnih revolucij in postopnih sprememb
družbenih redov do partikularnih osebnih transformacij, korenitih revizij
lastnih življenj ter drobnih gest odstopanja od ustaljenega, prepovedanega
ali zapovedanega na individualni ravni. Posebna kvaliteta heterodoksij, ki
pa je istočasno tudi njihova šibkost, je, da si nujno ne prizadevajo ustvari-
ti dominacije. Če jo, postanejo nove ortodoksije. Če je ne, so obsojene na
margino ortodoksij. A ravno slednje je morda njihova temeljna funkcija, to
je, da s prekoračevanjem ortodoksij ne le pomikajo njihove meje proti he-
terodoksijam, ampak ustvarjajo misljivost misli, da so te meje sploh lahko
prehodne.
Seveda ortodoksije niso kar a priori slabe in škodljive, denimo takrat, ko
² Iz gr. héteros, »različen«, »drugačen«, in dóksa, »mnenje«, »mišljenje«, »verovanje«, »slavlje-
nje«; torej iz gr. héterodoksos in heterodoksía, »nepravoveren« in »nepravovernost«; dobese-
dno »drugo«, »drugačno«, »različno« mišljenje ali mnenje glede na ustaljeno skupno mnenje
(Tavzes 2002, 442; za bourdieujevsko razumevanje heterodoksije kot pojava in koncepta gl.
Sapiro 2020b, 402–403).
10
