Page 11 - Več kot moda: onkraj oblačilnih, telesnih, spolnih, odnosnih in komunikacijskih ortodokcij.
P. 11
Uvod v premišljanje ortodoksij
osmišljajo naša življenja, ko nas organizirajo v skupnosti in skupine, ko
stabilizirajo naše kolektivne in individualne pozicije, vloge ter identitete,
ali ko legitimirajo naše prakse in potenciale. Postanejo pa omejujoče, dikti-
rajoče, unificirajoče, zapovedujoče in nevzdržne, ko se v njih ne počutimo
(več) varne, zaščitene, naslavljane, svobodne, inventivne. Ko neka določu-
joča ortodoksija na svoje družbene agense ne deluje več le konstruktivno,
ampak destruktivno, pomeni, da v okviru ortodoksije prihaja do kršitev
v produkciji ortodoksije. Ta kršitev se lahko oblikuje znotraj neke ortodo-
ksije (npr. ko agensi androgine mode to modo objektivirano producirajo na
način modne ortodoksije), lahko pa prihaja v ortodoksijo kot zunanja in-
tervencija druge ortodoksije (npr. spolna, statusna in razredna ortodoksi-
ja zelo pogosto definirajoče intervenirajo v modno ortodoksijo; ko imamo
opravka s slednjo, imamo pogosto opravka s prvimi). Takšni vrsti devalva-
cije in degradacije ortodoksije bi lahko rekli alodoksija,³ ki v težnji po zašči-
ti svoje avtonomije, diferenciranosti in specifičnosti terja še višjo stopnjo
homogenosti ter pravovernosti. V primeru interne alodoksije gre, bour-
dieujevsko rečeno, pravzaprav za heterodoksijo znotraj ortodoksije oz. za
heterodoksijo, ki živi v iluziji ortodoksije. V primeru eksterne alodoksije
gre bodisi za »sinergijske učinke« več različnih ortodoksij bodisi za »mo-
nopolizacijske učinke« ene ortodoksije, ki deluje s silo superortodoksije,
na drugo.
Ker ortodoksije niso večne, čeprav so lahko zgodovinsko trajne in dolgo-
trajne, in ker niso naravne, ampak družbeno skonstruirane, lahko z njimi
kot družbeno konstituirani agensi tudi kaj počnemo, npr. z rednim prese-
ganjem in prekoračevanjem jih redefiniramo, ne le bolj ali manj avtentič-
no in konfirmativno utelešamo ter izvajamo. Seveda niso vse ortodoksije
enako prekoračljive in povsod prekoračljive. A tam, kjer so, in takrat, ko
so, se poraja konstitutivna točka za vznik transgresije. Ortodoksija, hete-
rodoksija in transgresija so v osnovi relacijski pojavi, saj se konstituirajo v
svoji družbeni soodvisnosti in součinkovanju. Heterodoksija lahko nasta-
ne samo v razmerju do ortodoksije, od slednje pa se je mogoče temeljno
oddaljiti le z dejanskim in s simbolnim dejanjem transgresije. Brez slednje
tudi ni resnične heterodoksije, ki svoj začetni konstitutivni kapital dolguje
dejanski kvaliteti dejanj prehajanja in točk prekoračevanja.
³ Iz gr. állos, »drug«, »drugačen«, »mešan«, in dóksa, »mnenje«, »mišljenje«, »verovanje«, »sla-
vljenje«; torej iz gr. allódoksos in allodoksía, »mešanica«; torej mešanje mnenja, sestavljenost
mnenja, odmik od običajnega mišljenja (za bourdieujevsko razumevanje alodoksije kot po-
java in koncepta gl. Duval 2020, 18–19).
11
osmišljajo naša življenja, ko nas organizirajo v skupnosti in skupine, ko
stabilizirajo naše kolektivne in individualne pozicije, vloge ter identitete,
ali ko legitimirajo naše prakse in potenciale. Postanejo pa omejujoče, dikti-
rajoče, unificirajoče, zapovedujoče in nevzdržne, ko se v njih ne počutimo
(več) varne, zaščitene, naslavljane, svobodne, inventivne. Ko neka določu-
joča ortodoksija na svoje družbene agense ne deluje več le konstruktivno,
ampak destruktivno, pomeni, da v okviru ortodoksije prihaja do kršitev
v produkciji ortodoksije. Ta kršitev se lahko oblikuje znotraj neke ortodo-
ksije (npr. ko agensi androgine mode to modo objektivirano producirajo na
način modne ortodoksije), lahko pa prihaja v ortodoksijo kot zunanja in-
tervencija druge ortodoksije (npr. spolna, statusna in razredna ortodoksi-
ja zelo pogosto definirajoče intervenirajo v modno ortodoksijo; ko imamo
opravka s slednjo, imamo pogosto opravka s prvimi). Takšni vrsti devalva-
cije in degradacije ortodoksije bi lahko rekli alodoksija,³ ki v težnji po zašči-
ti svoje avtonomije, diferenciranosti in specifičnosti terja še višjo stopnjo
homogenosti ter pravovernosti. V primeru interne alodoksije gre, bour-
dieujevsko rečeno, pravzaprav za heterodoksijo znotraj ortodoksije oz. za
heterodoksijo, ki živi v iluziji ortodoksije. V primeru eksterne alodoksije
gre bodisi za »sinergijske učinke« več različnih ortodoksij bodisi za »mo-
nopolizacijske učinke« ene ortodoksije, ki deluje s silo superortodoksije,
na drugo.
Ker ortodoksije niso večne, čeprav so lahko zgodovinsko trajne in dolgo-
trajne, in ker niso naravne, ampak družbeno skonstruirane, lahko z njimi
kot družbeno konstituirani agensi tudi kaj počnemo, npr. z rednim prese-
ganjem in prekoračevanjem jih redefiniramo, ne le bolj ali manj avtentič-
no in konfirmativno utelešamo ter izvajamo. Seveda niso vse ortodoksije
enako prekoračljive in povsod prekoračljive. A tam, kjer so, in takrat, ko
so, se poraja konstitutivna točka za vznik transgresije. Ortodoksija, hete-
rodoksija in transgresija so v osnovi relacijski pojavi, saj se konstituirajo v
svoji družbeni soodvisnosti in součinkovanju. Heterodoksija lahko nasta-
ne samo v razmerju do ortodoksije, od slednje pa se je mogoče temeljno
oddaljiti le z dejanskim in s simbolnim dejanjem transgresije. Brez slednje
tudi ni resnične heterodoksije, ki svoj začetni konstitutivni kapital dolguje
dejanski kvaliteti dejanj prehajanja in točk prekoračevanja.
³ Iz gr. állos, »drug«, »drugačen«, »mešan«, in dóksa, »mnenje«, »mišljenje«, »verovanje«, »sla-
vljenje«; torej iz gr. allódoksos in allodoksía, »mešanica«; torej mešanje mnenja, sestavljenost
mnenja, odmik od običajnega mišljenja (za bourdieujevsko razumevanje alodoksije kot po-
java in koncepta gl. Duval 2020, 18–19).
11
