Page 10 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 10
cello Potocco
dine, ki Prešernov Krst obravnava zlasti v odnosu do Byronove verzne po-
vesti, pri tem pa rešuje vprašanje, ki ga je v obliki domneve zastavil Janko
Kos – kaj Byronovega je Prešeren lahko poznal. Vendar Prešernovo verzno
pripoved razume tudi kot prikrit izpovedni tekst, še posebej opozarjajoč
na vzporednost Črtomirjevega razpoloženja s posvetilnim sonetom, name-
njenim Matiju Čopu. Kot opozarja Grdina, Prešeren ni bil le zaradi kronolo-
gije »Schopenhauerjev in Kierkegaardov sodobnik; bistvena je pripadnost
isti mišljenjski generaciji«. Tisti generaciji, ki se je soočala z bivanjem posa-
meznika »v nenaklonjenem okolju, zaznamovanem s pesimizmom, z osa-
mljenostjo in brezciljnostjo«. S tem Prešeren seveda izstopa iz klasičnega
krščanskega in razsvetljenskega univerzalizma.
Uvodno poglavje, ki v marsičem prerašča v kulturnozgodovinski zaris
Prešernovega delovanja, služi kot podstat za osrednji problem celotnega
prvega dela knjige: obravnavo Krsta kot mitološkega besedila v poglavjih
Ernesta Ženka, Marcella Potocca ter Vite Poštuvan in Mete Lavrič. Ženko
prepleta več niti, od uvodnega kontrasta med Platonovo idealno državo in
Andersonovim pojmovanjem naroda (oz. narodne države) kot zamišljene
skupnosti do centralnega, prepletajočega se branja Heglove Fenomenologi-
je duha in Prešernove verzne povesti, ki jo seveda razume kot nacionalni
mit. V ospredju je tema gospodarja in hlapca, iz katere sledi predpostavka,
da Črtomir v spopadu med dvema taboroma Slovencev, ki ju razume kot
razcep zavesti, kot spopad za identiteto, enostavno ne sme umreti, kajti če
»nasprotnika v boju ubijem, s tem izničim tisto samozavedanje, ki mi s pri-
poznanjem omogoči [. . .], da pridobim identiteto«. Tu Ženko svojo razpra-
vo neposredno fokusira na pokristjanjenega Črtomirja. Črtomir kot hla-
pec (pri)dobiva prav tisto zavest, ki jo Hegel v Fenomenologiji duha imenuje
»nesrečna«. A sklep razprave se obrne v provokativni apel k opustitvi na-
cionalnega mita, ki reproducira stanje nesrečne zavesti. Ženko se v svojem
izvajanju med drugim nasloni na misel Marka Juvana, ki jo v nadaljevanju
povzamem tudi sam, in sicer o Krstu kot prikazu slovenske razcepljenosti,
ki je pri Prešernu vtkana v jedro nacionalnega mita. Vendar Prešernovo be-
sedilo ni edino tovrstno delo v svetovni književnosti. S pesnitvijo Brébeuf
and his Brethren angleškega kanadskega pesnika E. J. Pratta, s katero ga
vzporejam v svojem prispevku, Krst družijo umeščenost v kulturni naci-
onalizem vsakega posamičnega naroda in uveljavljena recepcija, da gre v
obeh primerih za nacionalnointerpelativno besedilo, predvsem pa tema-
tika pokristjanjevanja. A če se v razmerju med religioznim ter nacional-
no ideološkim pozivom Krst pokaže kot v sebi razklan, saj vsebuje vrsto
protislovij in perspektiv, je Prattovo besedilo dosledno usmerjeno k zakri-
8
dine, ki Prešernov Krst obravnava zlasti v odnosu do Byronove verzne po-
vesti, pri tem pa rešuje vprašanje, ki ga je v obliki domneve zastavil Janko
Kos – kaj Byronovega je Prešeren lahko poznal. Vendar Prešernovo verzno
pripoved razume tudi kot prikrit izpovedni tekst, še posebej opozarjajoč
na vzporednost Črtomirjevega razpoloženja s posvetilnim sonetom, name-
njenim Matiju Čopu. Kot opozarja Grdina, Prešeren ni bil le zaradi kronolo-
gije »Schopenhauerjev in Kierkegaardov sodobnik; bistvena je pripadnost
isti mišljenjski generaciji«. Tisti generaciji, ki se je soočala z bivanjem posa-
meznika »v nenaklonjenem okolju, zaznamovanem s pesimizmom, z osa-
mljenostjo in brezciljnostjo«. S tem Prešeren seveda izstopa iz klasičnega
krščanskega in razsvetljenskega univerzalizma.
Uvodno poglavje, ki v marsičem prerašča v kulturnozgodovinski zaris
Prešernovega delovanja, služi kot podstat za osrednji problem celotnega
prvega dela knjige: obravnavo Krsta kot mitološkega besedila v poglavjih
Ernesta Ženka, Marcella Potocca ter Vite Poštuvan in Mete Lavrič. Ženko
prepleta več niti, od uvodnega kontrasta med Platonovo idealno državo in
Andersonovim pojmovanjem naroda (oz. narodne države) kot zamišljene
skupnosti do centralnega, prepletajočega se branja Heglove Fenomenologi-
je duha in Prešernove verzne povesti, ki jo seveda razume kot nacionalni
mit. V ospredju je tema gospodarja in hlapca, iz katere sledi predpostavka,
da Črtomir v spopadu med dvema taboroma Slovencev, ki ju razume kot
razcep zavesti, kot spopad za identiteto, enostavno ne sme umreti, kajti če
»nasprotnika v boju ubijem, s tem izničim tisto samozavedanje, ki mi s pri-
poznanjem omogoči [. . .], da pridobim identiteto«. Tu Ženko svojo razpra-
vo neposredno fokusira na pokristjanjenega Črtomirja. Črtomir kot hla-
pec (pri)dobiva prav tisto zavest, ki jo Hegel v Fenomenologiji duha imenuje
»nesrečna«. A sklep razprave se obrne v provokativni apel k opustitvi na-
cionalnega mita, ki reproducira stanje nesrečne zavesti. Ženko se v svojem
izvajanju med drugim nasloni na misel Marka Juvana, ki jo v nadaljevanju
povzamem tudi sam, in sicer o Krstu kot prikazu slovenske razcepljenosti,
ki je pri Prešernu vtkana v jedro nacionalnega mita. Vendar Prešernovo be-
sedilo ni edino tovrstno delo v svetovni književnosti. S pesnitvijo Brébeuf
and his Brethren angleškega kanadskega pesnika E. J. Pratta, s katero ga
vzporejam v svojem prispevku, Krst družijo umeščenost v kulturni naci-
onalizem vsakega posamičnega naroda in uveljavljena recepcija, da gre v
obeh primerih za nacionalnointerpelativno besedilo, predvsem pa tema-
tika pokristjanjevanja. A če se v razmerju med religioznim ter nacional-
no ideološkim pozivom Krst pokaže kot v sebi razklan, saj vsebuje vrsto
protislovij in perspektiv, je Prattovo besedilo dosledno usmerjeno k zakri-
8
