Page 15 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 15
»Nič več se nista videla na sveti«
Igor Grdina
z rc s a z u in Alma Mater Europaea, Slovenija
igor.grdina@zrc-sazu.si
Krst pri Savici je že na prvi pogled vrhunec Prešernove romantike: praktič-
no vse značilnosti te slogovne formacije in duhovne cone se kažejo v njem.
Gre za delo, ki je vrstno povest v verzih – bržčas se ta v nobenem drugem
obdobju ni zdela pripravnejša posoda za izražanje aktualnih literarnih ide-
alov –, dogajalni čas pa je srednji vek. Herojsko bojujoč se, predano verujoč
in kontrasten – razpet med neizprosno premočrtnost in mračnost sovra-
štva v »Uvodu« ter metamorfoze v »Krstu« in nebeško harmonijo njegove
»mavrične oktave« (Prešeren 1969, 201). Za nameček se v pesnitvi srečuje
tudi nebrzdana moč različnih elementov, ki tematizacijo narave osvobajajo
prej običajnih literarnih redukcij. Zlasti idilične, ki je bila tako ljuba roko-
kojskemu svetu, pa tudi viharniške, katere visoko poldne je bil Sturm und
Drang. Narava ima v romantični dobi – enako kot človek, čigar prirojena
duševnost je tedaj pojmovana za njen integralni del – mnogo registrov. In
vsi ne prihajajo hkrati do izraza. Sprememba in boj sta zato v svetu obi-
čajna pojava. Na paradoksalen način ga tudi zedinjata, saj družita nepo-
vezljivo. Osrednja značilnost romantične vseobsežnosti ni harmoničnost,
temveč neomejenost. Prav slednja pa je pričarala občutek neskončnosti in
neobvladanosti.
Lord Byron, ki je med sodobniki obveljal ne samo za heroja romantike,
temveč tudi za njeno svojevrstno personifikacijo (Clubbe in Lovell 1983,
93–114), je verzno povest vgraviral v zavest 19. stoletja. Kljub temu pa te li-
terarne vrste ni izumil. Ne samo osnovo, temveč tudi že kar razvidno obli-
ko – celo brez sekanja epov na posamezne epizode – je lahko našel že v
srednjeveški literaturi. Chaucerjeve verzne novele, ki so imele vzporednice
v več književnih tradicijah na stari celini, in njim sledeče pesnitve v an-
gleščini so bile najlegitimnejši predniki Byronovih poem. Romantiki so na
prej neznansko zaničevani in omalovaževani srednji vek gledali s simpati-
jo. Rehabilitirali so celo semantične plasti gotskosti, ki so v duhovnem in
stvarnem svetu humanistov označevale vse, od česar se gre odvračati. Ro-
mantikom se je zdelo, da je srednji vek več kot le na pol odprl vrata k tak-
šnemu pogledu na svet in človeka, kakršnega so s svojimi duhovnimi očmi
Potocco, Marcello, ur. 2022. Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i).
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-209-1.13-24
Igor Grdina
z rc s a z u in Alma Mater Europaea, Slovenija
igor.grdina@zrc-sazu.si
Krst pri Savici je že na prvi pogled vrhunec Prešernove romantike: praktič-
no vse značilnosti te slogovne formacije in duhovne cone se kažejo v njem.
Gre za delo, ki je vrstno povest v verzih – bržčas se ta v nobenem drugem
obdobju ni zdela pripravnejša posoda za izražanje aktualnih literarnih ide-
alov –, dogajalni čas pa je srednji vek. Herojsko bojujoč se, predano verujoč
in kontrasten – razpet med neizprosno premočrtnost in mračnost sovra-
štva v »Uvodu« ter metamorfoze v »Krstu« in nebeško harmonijo njegove
»mavrične oktave« (Prešeren 1969, 201). Za nameček se v pesnitvi srečuje
tudi nebrzdana moč različnih elementov, ki tematizacijo narave osvobajajo
prej običajnih literarnih redukcij. Zlasti idilične, ki je bila tako ljuba roko-
kojskemu svetu, pa tudi viharniške, katere visoko poldne je bil Sturm und
Drang. Narava ima v romantični dobi – enako kot človek, čigar prirojena
duševnost je tedaj pojmovana za njen integralni del – mnogo registrov. In
vsi ne prihajajo hkrati do izraza. Sprememba in boj sta zato v svetu obi-
čajna pojava. Na paradoksalen način ga tudi zedinjata, saj družita nepo-
vezljivo. Osrednja značilnost romantične vseobsežnosti ni harmoničnost,
temveč neomejenost. Prav slednja pa je pričarala občutek neskončnosti in
neobvladanosti.
Lord Byron, ki je med sodobniki obveljal ne samo za heroja romantike,
temveč tudi za njeno svojevrstno personifikacijo (Clubbe in Lovell 1983,
93–114), je verzno povest vgraviral v zavest 19. stoletja. Kljub temu pa te li-
terarne vrste ni izumil. Ne samo osnovo, temveč tudi že kar razvidno obli-
ko – celo brez sekanja epov na posamezne epizode – je lahko našel že v
srednjeveški literaturi. Chaucerjeve verzne novele, ki so imele vzporednice
v več književnih tradicijah na stari celini, in njim sledeče pesnitve v an-
gleščini so bile najlegitimnejši predniki Byronovih poem. Romantiki so na
prej neznansko zaničevani in omalovaževani srednji vek gledali s simpati-
jo. Rehabilitirali so celo semantične plasti gotskosti, ki so v duhovnem in
stvarnem svetu humanistov označevale vse, od česar se gre odvračati. Ro-
mantikom se je zdelo, da je srednji vek več kot le na pol odprl vrata k tak-
šnemu pogledu na svet in človeka, kakršnega so s svojimi duhovnimi očmi
Potocco, Marcello, ur. 2022. Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i).
Koper: Založba Univerze na Primorskem.
https://doi.org/10.26493/978-961-293-209-1.13-24
