Page 11 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 11
Kratek uvod
vanju protislovij in večperspektivičnosti, predvsem na relaciji nacionalne
in katoliške ideologije, ki v pesnitvi podpirata druga drugo. Izkaže se, da
je poglavitni razlog tudi v tem primeru ideološki: Pratt zakriva razceplje-
nost kanadskega, t. i. bikulturnega naroda, da bi okrepil moč in samoumev-
nost nacionalnega poziva, utelešenega v glavnem junaku. Lahko bi rekli, da
Prattov junak Jean Brébeuf s svojo smrtjo omogoči Prattovo invarianto na-
cionalnega mita, medtem ko Črtomir (kot smo videli v Ženkovi interpreta-
ciji) s prav istim namenom pri Prešernu ne sme umreti. Za tak konec Krsta
vendarle obstaja še en razlog inherentne narave: psihološki profil glavnega
junaka. Meta Lavrič in Vita Poštuvan izhajata iz predpostavke, da Krst na-
slavlja tudi vprašanje samomorilnega vedenja in morebiti postavlja osnovo
za klišejsko predstavo o Slovencih kot samomorilnem narodu. Pregled de-
javnikov s področja suicidologije, še posebej upoštevajoč Joinerjevo med-
osebno teorijo samomorilnega vedenja, pa v resnici pokaže nasprotno od
tistega, kar bi morda pričakovali in kar velja kot kliše: da Črtomir kljub
nekaterim dejavnikom tveganja ni zares samomorilna osebnost, avtorici
pa ob tem opozarjata, da je podobno kot Črtomirjev karakter tudi karak-
ter slovenskega naroda mogoče razumeti ne kot samomorilski, marveč kot
rezilienten.
Problematiko medbesedilnosti in – če se izrazimo v danes nič več mo-
dnem besednjaku – vplivologije je v resnici odprl že prvi, Grdinov prispe-
vek, drugi del monografije ga odpira v drugo ali pa v širšo smer. Sprva,
pri Jadranki Cergol, sicer še sledimo smeri prenosov predvsem iz Italije v
Slovenijo: v središču njene pozornosti je »odnos« med Dantejem in Prešer-
nom, še posebej v luči dejstva, da si zgodovinarji niso enotni glede tega,
kakšna je bila recepcija Danteja pri Prešernu. Dantejevim spodbudam je,
če zanemarimo dve njegovi poimenski omembi v Prešernovih delih, mo-
goče slediti na ravni strukturnih podobnosti ter motivnih konvergenc, ne
le med Božansko komedijo in Krstom, a tudi na idejni ravni, kjer je ob raz-
merju Beatrice – Bogomila – Julija izpostavljena malokdaj omenjena spe-
cifika Božanske komedije, ki jo povezuje s Prešernovim opusom, to je skrb
za materni jezik. Miran Košuta za razliko od Jadranke Cergol smer recep-
cije obrne. Povod za razmislek o sprejemu Krsta v Italiji je prav poseben:
leta 1921 je minilo sedemdeset let, odkar je pri založbi Carlo Colombo iz-
šla še dandanes najizčrpnejša italijanska antologija slovenske poezije z na-
slovom Sempreverde e rosmarino. Antologija vsebuje delni, pesniški prevod
Prešernovega Krsta, ki je delo italijanskega slavista Luigija Salvinija in ki
ga Košuta natančno osvetli ter analizira njegov pomen, odmev in domet v
italijanskem kulturnem prostoru. Če je Jadranka Cergol iskala – in tudi na-
9
vanju protislovij in večperspektivičnosti, predvsem na relaciji nacionalne
in katoliške ideologije, ki v pesnitvi podpirata druga drugo. Izkaže se, da
je poglavitni razlog tudi v tem primeru ideološki: Pratt zakriva razceplje-
nost kanadskega, t. i. bikulturnega naroda, da bi okrepil moč in samoumev-
nost nacionalnega poziva, utelešenega v glavnem junaku. Lahko bi rekli, da
Prattov junak Jean Brébeuf s svojo smrtjo omogoči Prattovo invarianto na-
cionalnega mita, medtem ko Črtomir (kot smo videli v Ženkovi interpreta-
ciji) s prav istim namenom pri Prešernu ne sme umreti. Za tak konec Krsta
vendarle obstaja še en razlog inherentne narave: psihološki profil glavnega
junaka. Meta Lavrič in Vita Poštuvan izhajata iz predpostavke, da Krst na-
slavlja tudi vprašanje samomorilnega vedenja in morebiti postavlja osnovo
za klišejsko predstavo o Slovencih kot samomorilnem narodu. Pregled de-
javnikov s področja suicidologije, še posebej upoštevajoč Joinerjevo med-
osebno teorijo samomorilnega vedenja, pa v resnici pokaže nasprotno od
tistega, kar bi morda pričakovali in kar velja kot kliše: da Črtomir kljub
nekaterim dejavnikom tveganja ni zares samomorilna osebnost, avtorici
pa ob tem opozarjata, da je podobno kot Črtomirjev karakter tudi karak-
ter slovenskega naroda mogoče razumeti ne kot samomorilski, marveč kot
rezilienten.
Problematiko medbesedilnosti in – če se izrazimo v danes nič več mo-
dnem besednjaku – vplivologije je v resnici odprl že prvi, Grdinov prispe-
vek, drugi del monografije ga odpira v drugo ali pa v širšo smer. Sprva,
pri Jadranki Cergol, sicer še sledimo smeri prenosov predvsem iz Italije v
Slovenijo: v središču njene pozornosti je »odnos« med Dantejem in Prešer-
nom, še posebej v luči dejstva, da si zgodovinarji niso enotni glede tega,
kakšna je bila recepcija Danteja pri Prešernu. Dantejevim spodbudam je,
če zanemarimo dve njegovi poimenski omembi v Prešernovih delih, mo-
goče slediti na ravni strukturnih podobnosti ter motivnih konvergenc, ne
le med Božansko komedijo in Krstom, a tudi na idejni ravni, kjer je ob raz-
merju Beatrice – Bogomila – Julija izpostavljena malokdaj omenjena spe-
cifika Božanske komedije, ki jo povezuje s Prešernovim opusom, to je skrb
za materni jezik. Miran Košuta za razliko od Jadranke Cergol smer recep-
cije obrne. Povod za razmislek o sprejemu Krsta v Italiji je prav poseben:
leta 1921 je minilo sedemdeset let, odkar je pri založbi Carlo Colombo iz-
šla še dandanes najizčrpnejša italijanska antologija slovenske poezije z na-
slovom Sempreverde e rosmarino. Antologija vsebuje delni, pesniški prevod
Prešernovega Krsta, ki je delo italijanskega slavista Luigija Salvinija in ki
ga Košuta natančno osvetli ter analizira njegov pomen, odmev in domet v
italijanskem kulturnem prostoru. Če je Jadranka Cergol iskala – in tudi na-
9
