Page 12 - Črtomir, Prešeren in njun(i) kontekst(i)
P. 12
cello Potocco
šla – vzporednice v idejnem, filozofskem in duhovnem jedru Prešernovega
ter Dantejevega opusa, je v idejnem svetu Prešerna, Wordswortha in Joh-
na Clara, ki jih z ekokritiške perspektive analizira Barbara Jurša Potocco, le
malo skupnih točk. Wordsworthov in Clarov opus služita kot interpretativ-
no središče romantične ekološke misli, tudi v na videz tako nepomembnih,
a v resnici centralnih motivih, kot je obravnava železnice, ki pri Prešernu
dobiva povsem obrnjene vrednostne konotacije v primerjavi z njegovima
angleškima skorajda sodobnikoma. Pa vendar je že pri Claru in zlasti Wor-
dworthu ekološka misel v najboljšem primeru ambivalentna, v Prešerno-
vih opisih narave, telesa in odnosa do transcendentnega pa še toliko težje
najdemo elemente t. i. »več kot človeškega«, ki so za sodobno ekokritiško
misel bistveni. Prešeren je pač živel v precej drugačnem družbenem okolju
kakor Wordsworth in Clare.
Monografijo slednjič sklepa tuji prispevek, ki nas pripelje tudi najdlje od
Prešerna, a ima z njim več skupnega, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi
pogled: tudi za slavno gruzijsko pesnitev Vitez v panterjevi koži (Vepkhi-
stqaosani), ki jo obravnavata Maka Elbakidze in Irma Ratiani, je moč reči,
da v Gruziji velja za nacionalno besedilo, čeprav to najbrž ni želela biti, in
tudi zanjo velja, da je v ospredju problematika krščanstva. Gruzijska ro-
manca za razliko od Prešernovega Krsta deluje kot nedvoumna apologija
krščanstva, čeprav so se njeni interpreti v preteklem stoletju pod vplivom
sovjetske oblasti takšni interpretaciji izogibali; in za razliko od Prattovega
epa, ki ga obravnavam v svojem prispevku, krščanska idejna osnova tukaj
nedvoumno prevlada nad morebitnimi sledmi skupnostne etnične inter-
pelacije.
Zadnji prispevek v knjigi nam več kot jasno pokaže, v kako raznolike
smeri je mogoče razmišljati, izhajajoč iz Prešernovega opusa. Monografija,
ki jo sklepa, tako »za nazaj« izkazuje – morda celo nekoliko paradoksal-
no –, da Prešernov opus za slovenski prostor ostaja centralnega pomena,
a obenem, da vsej svoji raznolikosti navkljub ni v vseh pogledih unikum v
svetovni književnosti. Kajpak to samo po sebi ni posebej nova ugotovitev,
vendar besedila s svojim pluralizmom pokažejo mnogotere dodatne pogle-
de na Prešerna in njegovo besedilo, tudi takrat, kadar niso »tradicionalno«
prešernoslovski.
10
šla – vzporednice v idejnem, filozofskem in duhovnem jedru Prešernovega
ter Dantejevega opusa, je v idejnem svetu Prešerna, Wordswortha in Joh-
na Clara, ki jih z ekokritiške perspektive analizira Barbara Jurša Potocco, le
malo skupnih točk. Wordsworthov in Clarov opus služita kot interpretativ-
no središče romantične ekološke misli, tudi v na videz tako nepomembnih,
a v resnici centralnih motivih, kot je obravnava železnice, ki pri Prešernu
dobiva povsem obrnjene vrednostne konotacije v primerjavi z njegovima
angleškima skorajda sodobnikoma. Pa vendar je že pri Claru in zlasti Wor-
dworthu ekološka misel v najboljšem primeru ambivalentna, v Prešerno-
vih opisih narave, telesa in odnosa do transcendentnega pa še toliko težje
najdemo elemente t. i. »več kot človeškega«, ki so za sodobno ekokritiško
misel bistveni. Prešeren je pač živel v precej drugačnem družbenem okolju
kakor Wordsworth in Clare.
Monografijo slednjič sklepa tuji prispevek, ki nas pripelje tudi najdlje od
Prešerna, a ima z njim več skupnega, kot bi bilo mogoče sklepati na prvi
pogled: tudi za slavno gruzijsko pesnitev Vitez v panterjevi koži (Vepkhi-
stqaosani), ki jo obravnavata Maka Elbakidze in Irma Ratiani, je moč reči,
da v Gruziji velja za nacionalno besedilo, čeprav to najbrž ni želela biti, in
tudi zanjo velja, da je v ospredju problematika krščanstva. Gruzijska ro-
manca za razliko od Prešernovega Krsta deluje kot nedvoumna apologija
krščanstva, čeprav so se njeni interpreti v preteklem stoletju pod vplivom
sovjetske oblasti takšni interpretaciji izogibali; in za razliko od Prattovega
epa, ki ga obravnavam v svojem prispevku, krščanska idejna osnova tukaj
nedvoumno prevlada nad morebitnimi sledmi skupnostne etnične inter-
pelacije.
Zadnji prispevek v knjigi nam več kot jasno pokaže, v kako raznolike
smeri je mogoče razmišljati, izhajajoč iz Prešernovega opusa. Monografija,
ki jo sklepa, tako »za nazaj« izkazuje – morda celo nekoliko paradoksal-
no –, da Prešernov opus za slovenski prostor ostaja centralnega pomena,
a obenem, da vsej svoji raznolikosti navkljub ni v vseh pogledih unikum v
svetovni književnosti. Kajpak to samo po sebi ni posebej nova ugotovitev,
vendar besedila s svojim pluralizmom pokažejo mnogotere dodatne pogle-
de na Prešerna in njegovo besedilo, tudi takrat, kadar niso »tradicionalno«
prešernoslovski.
10
