Page 77 - Centrih, Lev, in Polona Sitar. 2022. Pol kmet, pol proletarec: integrirana kmečka ekonomija v socialistični Sloveniji, 1945‒1991. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 77
Rdeče klasje
Zanimivo je zelo visoko število »glavarjev«, ki so bili po mnenju sekretar-
ja KOOF pred vojno pristaši SLS. Kaj je to konkretno pomenilo, ni mogo-
če zagotovo vedeti.
Je šlo za angažirane člane, simpatizerje ali samo volivce? Ocena je
bila vsekakor zelo subjektivna in je seveda ni mogoče preveriti, toda tudi
sam sekretar KOOF Dolsko, ki je bil tudi v tem premeru sam agrarni in-
teresent, je priznal, da je bil pred vojno pristaš SLS. Hkrati bode v oči dej-
stvo, da je prav pri vseh pristaših SLS dopisal, da so bili samo »zmerni
pristaši«, s čimer je verjetno hotel omiliti neprijetno informacijo, ki tak-
rat, zelo milo rečeno, nikomur ni ravno koristila. Sekretar je v svojem
primeru še posebej poudaril, da ni bil strasten, ampak samo zmeren pri-
staš SLS. Glede na poročilo sekretarja je prav vseh devet »glavarjev,« ki so
bili pred vojno domnevni pristaši SLS, med okupacijo na različne nači-
ne podpiralo narodnoosvobodilno gibanje. Se je pa v enem primeru »gla-
var« med vojno »poslabšal«, ko je njegov sin od partizanov odšel k belo-
gardistom, vendar naj tudi v tem primeru ne bi izdajal. Ko se je sin po
vojni vrnil iz ujetništva v Celju, pa se je »poboljšal«. Prislužil si je politič-
no oceno »nezavesten«. Hkrati velja omeniti, da je imel ta »glavar« enak
priimek kot sekretar KOOF, vendar samo na osnovi tega dejstva ni mo-
goče ugotoviti družinske povezave. V drugem primeru je šlo za glavarja
in bivšega pristaša SLS, ki je zaradi svoje dejavnosti razvažanja mleka v
Ljubljano obenem »mnogo vozil za partizane«, za kar je v Begunjah odse-
del šest mesecev. Po vojni naj bi bil nekaj časa »bolj dvomljiv«, menda za-
radi vpliva brata, »strastnega belogardista«, a se je kasneje poboljšal in si
zaslužil oceno srednje dobro. »Hujši« je bil primer drugega glavarja, ki je
bil pred vojno sicer brez posebne politične opredelitve, a se je med okupa-
cijo njegova hči »redila z Nemci«, sinova pa sta odšla v okupatorsko služ-
bo nekam na Štajersko, nekam na Koroško pa je šla tudi druga hči. Zdaj
mu je poleg žene doma ostala tretja hči (delavka doma) in triletna neča-
kinja. Med okupacijo naj bi bil sumljiv, vendar ni bilo opaziti izdaje, zdaj
pa naj bi bil dober, kot je zapisal sekretar KOOF, vsekakor »boljši od svo-
jih otrok«. Gotovo je bil najspornejši primer »glavarja«, ki so ga partiza-
ni mobilizirali, a je od njih pobegnil, v Litiji naj bi se celo javil na gestapu,
potem pa bil poslan na delo v Celovec v neko tovarno. Sekretar ga je opi-
sal takole: »Po osvoboditvi ni nasproten, ker se mu ni ničesar zgodilo.«
Pri vseh teh spornih primerih se ni mogoče znebiti vtisa, da je sekretar
KOOF za tedanjo oblast neprijetne epizode iz biografij dotičnih oseb po-
skušal, kolikor je bilo le mogoče, omiliti. Kljub temu pa med dokumenta-
77
Zanimivo je zelo visoko število »glavarjev«, ki so bili po mnenju sekretar-
ja KOOF pred vojno pristaši SLS. Kaj je to konkretno pomenilo, ni mogo-
če zagotovo vedeti.
Je šlo za angažirane člane, simpatizerje ali samo volivce? Ocena je
bila vsekakor zelo subjektivna in je seveda ni mogoče preveriti, toda tudi
sam sekretar KOOF Dolsko, ki je bil tudi v tem premeru sam agrarni in-
teresent, je priznal, da je bil pred vojno pristaš SLS. Hkrati bode v oči dej-
stvo, da je prav pri vseh pristaših SLS dopisal, da so bili samo »zmerni
pristaši«, s čimer je verjetno hotel omiliti neprijetno informacijo, ki tak-
rat, zelo milo rečeno, nikomur ni ravno koristila. Sekretar je v svojem
primeru še posebej poudaril, da ni bil strasten, ampak samo zmeren pri-
staš SLS. Glede na poročilo sekretarja je prav vseh devet »glavarjev,« ki so
bili pred vojno domnevni pristaši SLS, med okupacijo na različne nači-
ne podpiralo narodnoosvobodilno gibanje. Se je pa v enem primeru »gla-
var« med vojno »poslabšal«, ko je njegov sin od partizanov odšel k belo-
gardistom, vendar naj tudi v tem primeru ne bi izdajal. Ko se je sin po
vojni vrnil iz ujetništva v Celju, pa se je »poboljšal«. Prislužil si je politič-
no oceno »nezavesten«. Hkrati velja omeniti, da je imel ta »glavar« enak
priimek kot sekretar KOOF, vendar samo na osnovi tega dejstva ni mo-
goče ugotoviti družinske povezave. V drugem primeru je šlo za glavarja
in bivšega pristaša SLS, ki je zaradi svoje dejavnosti razvažanja mleka v
Ljubljano obenem »mnogo vozil za partizane«, za kar je v Begunjah odse-
del šest mesecev. Po vojni naj bi bil nekaj časa »bolj dvomljiv«, menda za-
radi vpliva brata, »strastnega belogardista«, a se je kasneje poboljšal in si
zaslužil oceno srednje dobro. »Hujši« je bil primer drugega glavarja, ki je
bil pred vojno sicer brez posebne politične opredelitve, a se je med okupa-
cijo njegova hči »redila z Nemci«, sinova pa sta odšla v okupatorsko služ-
bo nekam na Štajersko, nekam na Koroško pa je šla tudi druga hči. Zdaj
mu je poleg žene doma ostala tretja hči (delavka doma) in triletna neča-
kinja. Med okupacijo naj bi bil sumljiv, vendar ni bilo opaziti izdaje, zdaj
pa naj bi bil dober, kot je zapisal sekretar KOOF, vsekakor »boljši od svo-
jih otrok«. Gotovo je bil najspornejši primer »glavarja«, ki so ga partiza-
ni mobilizirali, a je od njih pobegnil, v Litiji naj bi se celo javil na gestapu,
potem pa bil poslan na delo v Celovec v neko tovarno. Sekretar ga je opi-
sal takole: »Po osvoboditvi ni nasproten, ker se mu ni ničesar zgodilo.«
Pri vseh teh spornih primerih se ni mogoče znebiti vtisa, da je sekretar
KOOF za tedanjo oblast neprijetne epizode iz biografij dotičnih oseb po-
skušal, kolikor je bilo le mogoče, omiliti. Kljub temu pa med dokumenta-
77
