Page 178 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 178
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
1. Redna dveletna navtična šola, ki so jo obiskovali skoraj izključ-
no mladi navtični kandidati;
2. Normalni trimesečni tečaj za kapitane, ki so ga posvečali stari
pomorski oficirji, ki so hoteli napredovati v činu in postati kapi-
tani. Kot redna šola je tudi normalni tečaj uvedel kot predmet
osnove trgovanja. Predmet je bil sestavni del izpita;
3. Pravi, tj. redni šestmesečni tečaj za kapitane. Tega so obiskovali
stari pomorščaki, ki so hoteli z izpiti oficirski ali kapitanski čin.
Tečaj je bil namenjen pomorščakom, ki so imeli manj teoretične
podlage kot tisti, ki so bili vključeni v trimesečni tečaj. Poleg teh
rednih šol in tečajev je obstajal še prostovoljni tečaj za ljudi, ki so
že imeli kapitanski čin in izredni tečaj za kapitane, ki so hoteli
opraviti v določenih časih neobvezen strokovni kapitanski izpit.
Iz priložene razpredelnice je razvidno, da so se naši ljudje posluži-
li vseh navedenih načinov študija. Vendar je treba poudariti, da je bilo
od ustanovitve šole do leta 1840 razmeroma malo slovenskih študentov.
Komaj šestintrideset rednih slušateljev in sedemindvajset tečajnikov v
šestinosemdesetih letih bi bila dokaj pičla žetev, če ne bi upoštevali, da se
je slovensko pomorstvo začelo komaj razvijati. Čim pa so slovenske ladje
krepkeje zaorale po svetovnih morjih, je naraslo tudi zanimanje naših lju-
di za šolo. Že v štiridesetih letih 19. stoletja imamo na seznamih osem re-
dnih študentov in šestnajst tečajnikov. Te številke povečuje tedaj ustano-
vljeni prostovoljni tečaj za kapitane, katerega je obiskovalo dvaintrideset
starejših slovenskih pomorščakov. V to desetletje spadajo tudi štirje stro-
kovni kapitanski izpiti, ki so bili opravljeni na šoli in pa en izreden pro-
stovoljni kapitanski izpit.
Število slovenskih študentov in tečajnikov na tržaški šoli v
naslednjih desetletjih raste in upada kakor raste, upada ali stagnira
slovenski kapital, naložen v ladjarstvo. Imamo prvi maksimum študentov
in tečajnikov v šestdesetih letih, ko število naših ljudi na šoli doseže 45
diplomiranih navtikov in prvi minimum v sedemdesetih letih, ko se
število diplomiranih spusti na 28. Od sedemdesetih let dalje pa število
diplomiranih navtikov stalno narašča. V prvem desetletju 20. stoletja je
šola dala 58, v prvih štirih letih drugega desetletja pa 37 diplomiranih
navtikov med rednimi študenti in tečajniki. To priča o ponovni rasti slo-
venskega kapitala v ladjarstvu, zlasti pa o pripravah naprednega dela slo-
venske buržoazije z dr. Evgenom Staretom za ustanovitev nove – sloven-
ske ali vsaj jugoslovanske ladjarske družbe. Poudariti je treba, da je bila
178
1. Redna dveletna navtična šola, ki so jo obiskovali skoraj izključ-
no mladi navtični kandidati;
2. Normalni trimesečni tečaj za kapitane, ki so ga posvečali stari
pomorski oficirji, ki so hoteli napredovati v činu in postati kapi-
tani. Kot redna šola je tudi normalni tečaj uvedel kot predmet
osnove trgovanja. Predmet je bil sestavni del izpita;
3. Pravi, tj. redni šestmesečni tečaj za kapitane. Tega so obiskovali
stari pomorščaki, ki so hoteli z izpiti oficirski ali kapitanski čin.
Tečaj je bil namenjen pomorščakom, ki so imeli manj teoretične
podlage kot tisti, ki so bili vključeni v trimesečni tečaj. Poleg teh
rednih šol in tečajev je obstajal še prostovoljni tečaj za ljudi, ki so
že imeli kapitanski čin in izredni tečaj za kapitane, ki so hoteli
opraviti v določenih časih neobvezen strokovni kapitanski izpit.
Iz priložene razpredelnice je razvidno, da so se naši ljudje posluži-
li vseh navedenih načinov študija. Vendar je treba poudariti, da je bilo
od ustanovitve šole do leta 1840 razmeroma malo slovenskih študentov.
Komaj šestintrideset rednih slušateljev in sedemindvajset tečajnikov v
šestinosemdesetih letih bi bila dokaj pičla žetev, če ne bi upoštevali, da se
je slovensko pomorstvo začelo komaj razvijati. Čim pa so slovenske ladje
krepkeje zaorale po svetovnih morjih, je naraslo tudi zanimanje naših lju-
di za šolo. Že v štiridesetih letih 19. stoletja imamo na seznamih osem re-
dnih študentov in šestnajst tečajnikov. Te številke povečuje tedaj ustano-
vljeni prostovoljni tečaj za kapitane, katerega je obiskovalo dvaintrideset
starejših slovenskih pomorščakov. V to desetletje spadajo tudi štirje stro-
kovni kapitanski izpiti, ki so bili opravljeni na šoli in pa en izreden pro-
stovoljni kapitanski izpit.
Število slovenskih študentov in tečajnikov na tržaški šoli v
naslednjih desetletjih raste in upada kakor raste, upada ali stagnira
slovenski kapital, naložen v ladjarstvo. Imamo prvi maksimum študentov
in tečajnikov v šestdesetih letih, ko število naših ljudi na šoli doseže 45
diplomiranih navtikov in prvi minimum v sedemdesetih letih, ko se
število diplomiranih spusti na 28. Od sedemdesetih let dalje pa število
diplomiranih navtikov stalno narašča. V prvem desetletju 20. stoletja je
šola dala 58, v prvih štirih letih drugega desetletja pa 37 diplomiranih
navtikov med rednimi študenti in tečajniki. To priča o ponovni rasti slo-
venskega kapitala v ladjarstvu, zlasti pa o pripravah naprednega dela slo-
venske buržoazije z dr. Evgenom Staretom za ustanovitev nove – sloven-
ske ali vsaj jugoslovanske ladjarske družbe. Poudariti je treba, da je bila
178
