Page 181 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 181
Slovenski dijaki in študentje na Pomorski šoli v Trstu (1754–1914
številke pa nam ne povedo mnogo. Nekateri od Lloydovih poveljnikov ka-
kor na primer Jožef Guttman iz Gorice, Blaž Kobal in Albert Sirk niso
vključeni v znanih seznamih naših navtikov, ki so opravili kapitanske iz-
pite. Očitno so jih, kakor mnogi drugi, opravili kje drugje, morda v Italiji,
morda v Franciji ali celo v Ameriki. Gotovo je na primer, da je v Ameriki
opravil kapitanski izpit kapitan dolge plovbe Srečko Likar iz Idrije, ki je
plul za Združene države Amerike vsaj med leti 1900 in 1906 kot poveljnik
barke »Mary«. To pa pomeni, da so se nekateri – morda tudi mnogi – naši
navtiki izselili iz Avstrije in pluli za druge države, kjer so potem opravi-
li tudi izpite. Po vsem tem lahko rečemo, da so naše tržaške navtike radi
sprejemali tudi na tujem in da so tam uspevali kakor doma.
Od 342 navtikov, ki so diplomirali na tržaški šoli po letu 1841, jih
lahko v Avstriji sledimo v kasnejšem življenju komaj kakih štirideset tj.
nekaj več kot deset odstotkov. To sicer ni mnogo, vendar lahko upošteva-
mo, da so se navtiki zaposlili tudi pri takih ladjarjih, ki niso dali svojih
arhivov v javnost. Dalje dokazuje primer Valentina Dolenca, da so se nav-
tiki zaposlili tudi kot agenti ladjarjev. Razen Lloyda pa ladjarji niso ob-
javljali seznamov svojih agentov in prav zaradi teh in takih vzrokov lah-
ko sledimo tako majhnemu odstotku naših navtikov po diplomi na šoli.
Manj zanimanja kakor za navtiko so kazali Slovenci za druge oddel-
ke tržaške pomorske šole. Razmeroma največ ljudi je dovršilo redne tečaje
za plovne ladjedelske mojstre in redne tečaje za ladjedelske mojstre, ki so
bili zaposleni v ladjedelnicah in v arzenalih. Po analih šole kaže, da so bili
tečaji odprti v petdesetih letih 19. stol. in da so nehali obstajati okrog leta
1900. V petdesetih letih je diplomiral en sam slovenski mojster, in sicer
na višjem ladjedelskem tečaju. To je bil Emil Bizjak iz Trsta, ki ga kasne-
je srečamo kot preddelavca v tržaškem arsenalu. Redne tečaje za ladjedel-
ske mojstre, tj. nekakšno srednjo obrtno-industrijsko šolo za ladjedelce,
je dovršilo od leta 1851 do 1890 devetinštirideset slovenskih dijakov. Od
teh se Karlo Umek in Edvard Kraševec, oba iz Trsta, pojavljata kasneje v
tržaškem arsenalu, Ivan Pečenko in Ivan Lovrenčič, prav tako iz Trsta,
pa v ladjedelnici Sv. Marka. Za ostalimi se deloma izgubi sled, deloma pa
se pojavljajo v arsenalih avstrijske vojne mornarice v Pulju, Šibeniku in
Tivtu. Vsaka sled se izgubi tudi za štiriindvajsetimi diplomanti rednega
tečaja za ladjedelske mojstre plovne usmeritve, ki so diplomirali med leti
1862 in 1889. To sicer ni čudno, kajti anali Lloyda in Pomorske vlade nava-
jajo samo vodilni plovni kader navtične in strojne stroke.
181
številke pa nam ne povedo mnogo. Nekateri od Lloydovih poveljnikov ka-
kor na primer Jožef Guttman iz Gorice, Blaž Kobal in Albert Sirk niso
vključeni v znanih seznamih naših navtikov, ki so opravili kapitanske iz-
pite. Očitno so jih, kakor mnogi drugi, opravili kje drugje, morda v Italiji,
morda v Franciji ali celo v Ameriki. Gotovo je na primer, da je v Ameriki
opravil kapitanski izpit kapitan dolge plovbe Srečko Likar iz Idrije, ki je
plul za Združene države Amerike vsaj med leti 1900 in 1906 kot poveljnik
barke »Mary«. To pa pomeni, da so se nekateri – morda tudi mnogi – naši
navtiki izselili iz Avstrije in pluli za druge države, kjer so potem opravi-
li tudi izpite. Po vsem tem lahko rečemo, da so naše tržaške navtike radi
sprejemali tudi na tujem in da so tam uspevali kakor doma.
Od 342 navtikov, ki so diplomirali na tržaški šoli po letu 1841, jih
lahko v Avstriji sledimo v kasnejšem življenju komaj kakih štirideset tj.
nekaj več kot deset odstotkov. To sicer ni mnogo, vendar lahko upošteva-
mo, da so se navtiki zaposlili tudi pri takih ladjarjih, ki niso dali svojih
arhivov v javnost. Dalje dokazuje primer Valentina Dolenca, da so se nav-
tiki zaposlili tudi kot agenti ladjarjev. Razen Lloyda pa ladjarji niso ob-
javljali seznamov svojih agentov in prav zaradi teh in takih vzrokov lah-
ko sledimo tako majhnemu odstotku naših navtikov po diplomi na šoli.
Manj zanimanja kakor za navtiko so kazali Slovenci za druge oddel-
ke tržaške pomorske šole. Razmeroma največ ljudi je dovršilo redne tečaje
za plovne ladjedelske mojstre in redne tečaje za ladjedelske mojstre, ki so
bili zaposleni v ladjedelnicah in v arzenalih. Po analih šole kaže, da so bili
tečaji odprti v petdesetih letih 19. stol. in da so nehali obstajati okrog leta
1900. V petdesetih letih je diplomiral en sam slovenski mojster, in sicer
na višjem ladjedelskem tečaju. To je bil Emil Bizjak iz Trsta, ki ga kasne-
je srečamo kot preddelavca v tržaškem arsenalu. Redne tečaje za ladjedel-
ske mojstre, tj. nekakšno srednjo obrtno-industrijsko šolo za ladjedelce,
je dovršilo od leta 1851 do 1890 devetinštirideset slovenskih dijakov. Od
teh se Karlo Umek in Edvard Kraševec, oba iz Trsta, pojavljata kasneje v
tržaškem arsenalu, Ivan Pečenko in Ivan Lovrenčič, prav tako iz Trsta,
pa v ladjedelnici Sv. Marka. Za ostalimi se deloma izgubi sled, deloma pa
se pojavljajo v arsenalih avstrijske vojne mornarice v Pulju, Šibeniku in
Tivtu. Vsaka sled se izgubi tudi za štiriindvajsetimi diplomanti rednega
tečaja za ladjedelske mojstre plovne usmeritve, ki so diplomirali med leti
1862 in 1889. To sicer ni čudno, kajti anali Lloyda in Pomorske vlade nava-
jajo samo vodilni plovni kader navtične in strojne stroke.
181
