Page 177 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 177
Slovenski dijaki in študentje na Pomorski šoli
v Trstu (1754–1914)
Leta 1754 je bila ustanovljena Pomorska šola v Trstu. Njeno ustanovitev
niso narekovale le potrebe avstrijskih oblasti po pomorskem kadru, ki ga
je vsaj v prvem stoletju obstoja šole deloma absorbirala nastajajoča voj-
na mornarica, temveč tudi zahteve nove tržaške buržoazije, ki si je vse od
leta 1717 prizadevala po večjem izvozu in uvozu preko Trsta. Vedno več-
ja specializacija v pomorski trgovini je terjala šolane kapitane, ki bi bili
sposobni ne samo pluti in varno voditi ladje po vseh morjih, temveč tudi
prevzeti odgovornost za tovore in včasih tudi agencijske oziroma posre-
dovalne posle ladjarja ali direktnega uvoznika. Nova doba je torej terjala
kapitane, ki so poznali poleg pravil plovbe vsaj najosnovnejša pravila dob-
rega trgovanja, ki bi torej poznali trgovino in njene potrebe in ekonomske
zakonitosti. Zaradi tega je postajala ustanovitev pomorskih šol po vsem
svetu nujna. Tržaška pomorska šola je bila ustanovljena razmeroma zgo-
daj. In ker je imelo mesto dobršen odstotek slovenskega prebivalstva in
je bilo neposredno vezano na slovensko narodno ozemlje, preko katere-
ga so vodile trgovske poti v notranjost srednje Evrope, ni čudno, da so se
za plovbo in pomorsko šolo prilično zgodaj zanimali tudi slovenski ljudje.
Že v prvem desetletju obstoja šole srečamo prve slovenske študente.
Že leta 1757 sta na tržaški šoli diplomirala pl. Anton Pipan de Pinenberg iz
Sv. Danijela v Furlaniji – po enem – iz Štanjela na Krasu – po drugem viru,
in pl. Janez Krstnik Radjevčič iz Gorice. Oba sta spadala v tako imenovano
izredno kapitansko tj. navtično šolo, ki je delovala za tiste pomorščake,
ki so si hoteli poleg prakse na morju pridobiti tudi teoretično podlago,
poznavanje osnov trgovanja in seveda kapitanski izpit, ki je bil vedno
bolj zaželen pri oblasteh in ladjarjih. Primerov kot sta Pipan in Radjevčič
je bilo med Slovenci še nekaj, vendar šele po letu 1800. Tako je izredno
kapitansko šolo opravil leta 1804 Ivan Skobelj iz Maribora, leta 1819 Ivan
Mašek iz Trsta, leta 1827 Edvard Uršec iz Metlike itd. V večini pa so se
tedanji naši učenci posluževali rednega pomorskega šolanja, kar pomeni,
da so prihajali na šolo kot mladi ljudje ali – z drugimi besedami – prihajali
zato, da bi jih šola pripravila za vstop na ladjo. Zaradi večje razumljivosti
naj navedem, da so na tržaški pomorski šoli delovali od vsega začetka
naslednji navtični oddelki:
177
v Trstu (1754–1914)
Leta 1754 je bila ustanovljena Pomorska šola v Trstu. Njeno ustanovitev
niso narekovale le potrebe avstrijskih oblasti po pomorskem kadru, ki ga
je vsaj v prvem stoletju obstoja šole deloma absorbirala nastajajoča voj-
na mornarica, temveč tudi zahteve nove tržaške buržoazije, ki si je vse od
leta 1717 prizadevala po večjem izvozu in uvozu preko Trsta. Vedno več-
ja specializacija v pomorski trgovini je terjala šolane kapitane, ki bi bili
sposobni ne samo pluti in varno voditi ladje po vseh morjih, temveč tudi
prevzeti odgovornost za tovore in včasih tudi agencijske oziroma posre-
dovalne posle ladjarja ali direktnega uvoznika. Nova doba je torej terjala
kapitane, ki so poznali poleg pravil plovbe vsaj najosnovnejša pravila dob-
rega trgovanja, ki bi torej poznali trgovino in njene potrebe in ekonomske
zakonitosti. Zaradi tega je postajala ustanovitev pomorskih šol po vsem
svetu nujna. Tržaška pomorska šola je bila ustanovljena razmeroma zgo-
daj. In ker je imelo mesto dobršen odstotek slovenskega prebivalstva in
je bilo neposredno vezano na slovensko narodno ozemlje, preko katere-
ga so vodile trgovske poti v notranjost srednje Evrope, ni čudno, da so se
za plovbo in pomorsko šolo prilično zgodaj zanimali tudi slovenski ljudje.
Že v prvem desetletju obstoja šole srečamo prve slovenske študente.
Že leta 1757 sta na tržaški šoli diplomirala pl. Anton Pipan de Pinenberg iz
Sv. Danijela v Furlaniji – po enem – iz Štanjela na Krasu – po drugem viru,
in pl. Janez Krstnik Radjevčič iz Gorice. Oba sta spadala v tako imenovano
izredno kapitansko tj. navtično šolo, ki je delovala za tiste pomorščake,
ki so si hoteli poleg prakse na morju pridobiti tudi teoretično podlago,
poznavanje osnov trgovanja in seveda kapitanski izpit, ki je bil vedno
bolj zaželen pri oblasteh in ladjarjih. Primerov kot sta Pipan in Radjevčič
je bilo med Slovenci še nekaj, vendar šele po letu 1800. Tako je izredno
kapitansko šolo opravil leta 1804 Ivan Skobelj iz Maribora, leta 1819 Ivan
Mašek iz Trsta, leta 1827 Edvard Uršec iz Metlike itd. V večini pa so se
tedanji naši učenci posluževali rednega pomorskega šolanja, kar pomeni,
da so prihajali na šolo kot mladi ljudje ali – z drugimi besedami – prihajali
zato, da bi jih šola pripravila za vstop na ladjo. Zaradi večje razumljivosti
naj navedem, da so na tržaški pomorski šoli delovali od vsega začetka
naslednji navtični oddelki:
177
