Page 198 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 198
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
li 1300 pomorščakov. Gotovo to ni dokončni rezultat, kajti – kakor reče-
no – je izgubljenih virov precej, seznami udeležencev prve svetovne voj-
ne pa zelo nepopolni. Pregledi drugotnih virov bodo število mariborskih
pomorščakov nedvomno znatno povečali, če vzamemo doslej ugotovlje-
no število kot celoto, znaša letno povprečje mariborskih mornarjev, po-
doficirjev, oficirjev in uradnikov nekaj več kot 13. To pa ni malo. Morda bi
mogli reči, da je dal Maribor malo oficirjev in uradnikov, vendar trije ad-
mirali, dva kapetana bojne ladje, trije kapetani korvete, dva višja morna-
riška komisarja, štirje komisarji 1. in 2. reda, osem zdravnikov, med ka-
terimi je bilo pet polkovnikov in trije majorji, pet ladjedelskih in en višji
strojni inženir, en profesor akademije v rangu polkovnika, pomeni 30 lju-
di na zelo odgovornih položajih. Poleg tega ima Maribor tedaj tudi kakih
6 ali 7 kapitanov dolge plovbe v trgovski mornarici, ki jih je treba na vsak
način prišteti k tistim, ki so bili odgovorni za ljudi, ki so jim poveljevali in
za material, ki so ga prevažali.
Mislim, da so te številke za mesto kot je Maribor dovolj zgovorne. S
tem ne mislim reči, da Maribor v visokem mornariškem kadru prednja-
či med vsemi slovenskimi mesti, ker je verjetno Celje po številu visokega
kadra pred njim, vendar je število srednjega in nižjega kadra tako visoko,
da nas resnično začudi, še posebno glede na tehnično usmerjenost v zad-
njih desetletjih Avstro-Ogrske.
Leto 1918 je pomenilo po eni strani osvoboditev velikega dela sloven-
skega naroda izpod dvojne monarhije, po drugi strani pa začetek četrtsto-
letne tragedije Primorske in pa drame odrezanosti jedra Slovenije od mor-
ja. V takšnem položaju ni čudno, če je zanimanje za mornarico nekoliko
upadlo. K temu je pripomogel tudi nov način rekrutiranja. Prostovoljski
mornariški kader so bili odslej samo bodoči oficirji in podoficirji, ki so se
odločili za takšno ali drugačno pomorsko šolanje. Moštvo mornarice je
bilo redno rekrutirano kakor vsi ostali vojaki kopnih rodov vojske. Redne
naborne komisije pa so se le redko ozirale na hotenja in želje posamezni-
kov, ki bi se hoteli pridružiti mornariškim enotam – med drugim tudi za
morebitno šolanje. Predvsem severni del južne štajerske je bil ob tem zelo
prizadet, najbolj pa Maribor.
Jugoslavija je sprejela v svojo mornarico 33 avstrijskih navtičnih
oficirjev in kakih 40 strokovnih oficirjev in uradnikov slovenske na-
rodnosti. Iz Maribora so bili po doslej znanih podatkih trije zdravniki
tj. dr. Friderik Vrečko, dr. Ivan Fras in dr. Josip Majcen ter dva kasnej-
ša strokovna kapetana tj. Ivan in Oskar Bezjak. Istočasno je Jugoslavija
198
li 1300 pomorščakov. Gotovo to ni dokončni rezultat, kajti – kakor reče-
no – je izgubljenih virov precej, seznami udeležencev prve svetovne voj-
ne pa zelo nepopolni. Pregledi drugotnih virov bodo število mariborskih
pomorščakov nedvomno znatno povečali, če vzamemo doslej ugotovlje-
no število kot celoto, znaša letno povprečje mariborskih mornarjev, po-
doficirjev, oficirjev in uradnikov nekaj več kot 13. To pa ni malo. Morda bi
mogli reči, da je dal Maribor malo oficirjev in uradnikov, vendar trije ad-
mirali, dva kapetana bojne ladje, trije kapetani korvete, dva višja morna-
riška komisarja, štirje komisarji 1. in 2. reda, osem zdravnikov, med ka-
terimi je bilo pet polkovnikov in trije majorji, pet ladjedelskih in en višji
strojni inženir, en profesor akademije v rangu polkovnika, pomeni 30 lju-
di na zelo odgovornih položajih. Poleg tega ima Maribor tedaj tudi kakih
6 ali 7 kapitanov dolge plovbe v trgovski mornarici, ki jih je treba na vsak
način prišteti k tistim, ki so bili odgovorni za ljudi, ki so jim poveljevali in
za material, ki so ga prevažali.
Mislim, da so te številke za mesto kot je Maribor dovolj zgovorne. S
tem ne mislim reči, da Maribor v visokem mornariškem kadru prednja-
či med vsemi slovenskimi mesti, ker je verjetno Celje po številu visokega
kadra pred njim, vendar je število srednjega in nižjega kadra tako visoko,
da nas resnično začudi, še posebno glede na tehnično usmerjenost v zad-
njih desetletjih Avstro-Ogrske.
Leto 1918 je pomenilo po eni strani osvoboditev velikega dela sloven-
skega naroda izpod dvojne monarhije, po drugi strani pa začetek četrtsto-
letne tragedije Primorske in pa drame odrezanosti jedra Slovenije od mor-
ja. V takšnem položaju ni čudno, če je zanimanje za mornarico nekoliko
upadlo. K temu je pripomogel tudi nov način rekrutiranja. Prostovoljski
mornariški kader so bili odslej samo bodoči oficirji in podoficirji, ki so se
odločili za takšno ali drugačno pomorsko šolanje. Moštvo mornarice je
bilo redno rekrutirano kakor vsi ostali vojaki kopnih rodov vojske. Redne
naborne komisije pa so se le redko ozirale na hotenja in želje posamezni-
kov, ki bi se hoteli pridružiti mornariškim enotam – med drugim tudi za
morebitno šolanje. Predvsem severni del južne štajerske je bil ob tem zelo
prizadet, najbolj pa Maribor.
Jugoslavija je sprejela v svojo mornarico 33 avstrijskih navtičnih
oficirjev in kakih 40 strokovnih oficirjev in uradnikov slovenske na-
rodnosti. Iz Maribora so bili po doslej znanih podatkih trije zdravniki
tj. dr. Friderik Vrečko, dr. Ivan Fras in dr. Josip Majcen ter dva kasnej-
ša strokovna kapetana tj. Ivan in Oskar Bezjak. Istočasno je Jugoslavija
198
