Page 194 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 194
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
de po en slovenski starešina na štiri mornarje našega rodu. To velja tudi
za Maribor, pomeni pa, da je odšlo v tem času v vojno mornarico najmanj
320 mariborskih mladeničev. K vsem tem je treba dodati še v Trstu šola-
na kadeta trgovske mornarice Petra Delaka in Antona Šprajca in najmanj
kakih 20 mornarjev na trgovskih ladjah in uradnikov v ladjarskih druž-
bah. To daje za celotno administrativno obdobje Daublebskega najmanj
350 mariborskih pomorščakov, ali povprečno 17,5 na leto. Podatek kaže,
da je povprečje precej naraslo in da se je Maribor tako v vojnopomorskem
kakor v trgovskopomorskem personalu lepo uveljavil.
Že številke, ki smo jih navedli doslej pomenijo mnogo, saj lahko
rečemo, da se je od leta 1821 do konca leta 1902 zbralo v mornaricah okoli
880 Mariborčanov in od tega samo 30 takih, ki jih ne moremo imeti za
prostovoljce. V romantičnem stoletju, kakršno je bilo 19. so iskali mor-
da avanture, nova spoznanja in dolgotrajna potovanja, ki so jih obljub-
ljali propagatorji vojnega pomorstva po Slovenskem, predvsem furmani.
Gotovo pa so iskali tudi dolgotrajno garantirano zaposlitev, ki je trajala
kolikor je trajala podpisana službena obveza. In ker je mornarica posku-
šala svojim odpuščenim ljudem najti zaposlitev kjerkoli na kopnem, je to
število Mariborčanov gotovo razumljivo.
Imamo pa vso pravico domnevati, da se bo končno število maribor-
skih pomorščakov tega razdobja še povečalo. Predvsem je treba poudari-
ti, da personalni viri niso v celoti ohranjeni. Za obdobje od leta 1812 do
1848 so precej fragmentarni. Precej podobno je stanje personalnih virov
Tegetthoffove administracije. Veliki strateg in zmagovalec pri Helgolandu
in pri Visu ni imel birokratskih sposobnosti. Cenijo, da se je zgubila okro-
gla četrtina personalnih virov njegovega časa. Von Spaunovi reformi pri-
pisujejo vsaj 15 % izgubljenih virov za leta od 1892 do 1902. Da bi dopol-
nili vrzeli, bi morali pregledati vso dokumentacijo mornariških bolnic in
okrevališč od Benetk preko Trsta do Reke in Budve in poiskati manjkajo-
če podatke med bolniškimi listi. Tega gradiva pa je toliko, da bi tak pre-
gled terjal delo večje ekipe, ki bi trajalo nekaj let. Na podlagi posameznih
pregledanih fasciklov cenim, da bi dobili še vsaj 150 do 180 Mariborčanov,
predvsem pa najbrž vse tiste, ki so se prijavili v letu 1849, ki jih v obstoje-
čih virih pogrešamo.
Veliko težav nam dela zadnje administrativno obdobje. Von Spaun si
je zamislil zgleden pregled personalnih aktov in sposobnosti posamezni-
kov. Admiral Haus je tedanjo personalno administracijo visoko cenil in ji
ni ničesar dodal. Težave pa so v tem, da je Avstrija med leti 1924 in 1927
194
de po en slovenski starešina na štiri mornarje našega rodu. To velja tudi
za Maribor, pomeni pa, da je odšlo v tem času v vojno mornarico najmanj
320 mariborskih mladeničev. K vsem tem je treba dodati še v Trstu šola-
na kadeta trgovske mornarice Petra Delaka in Antona Šprajca in najmanj
kakih 20 mornarjev na trgovskih ladjah in uradnikov v ladjarskih druž-
bah. To daje za celotno administrativno obdobje Daublebskega najmanj
350 mariborskih pomorščakov, ali povprečno 17,5 na leto. Podatek kaže,
da je povprečje precej naraslo in da se je Maribor tako v vojnopomorskem
kakor v trgovskopomorskem personalu lepo uveljavil.
Že številke, ki smo jih navedli doslej pomenijo mnogo, saj lahko
rečemo, da se je od leta 1821 do konca leta 1902 zbralo v mornaricah okoli
880 Mariborčanov in od tega samo 30 takih, ki jih ne moremo imeti za
prostovoljce. V romantičnem stoletju, kakršno je bilo 19. so iskali mor-
da avanture, nova spoznanja in dolgotrajna potovanja, ki so jih obljub-
ljali propagatorji vojnega pomorstva po Slovenskem, predvsem furmani.
Gotovo pa so iskali tudi dolgotrajno garantirano zaposlitev, ki je trajala
kolikor je trajala podpisana službena obveza. In ker je mornarica posku-
šala svojim odpuščenim ljudem najti zaposlitev kjerkoli na kopnem, je to
število Mariborčanov gotovo razumljivo.
Imamo pa vso pravico domnevati, da se bo končno število maribor-
skih pomorščakov tega razdobja še povečalo. Predvsem je treba poudari-
ti, da personalni viri niso v celoti ohranjeni. Za obdobje od leta 1812 do
1848 so precej fragmentarni. Precej podobno je stanje personalnih virov
Tegetthoffove administracije. Veliki strateg in zmagovalec pri Helgolandu
in pri Visu ni imel birokratskih sposobnosti. Cenijo, da se je zgubila okro-
gla četrtina personalnih virov njegovega časa. Von Spaunovi reformi pri-
pisujejo vsaj 15 % izgubljenih virov za leta od 1892 do 1902. Da bi dopol-
nili vrzeli, bi morali pregledati vso dokumentacijo mornariških bolnic in
okrevališč od Benetk preko Trsta do Reke in Budve in poiskati manjkajo-
če podatke med bolniškimi listi. Tega gradiva pa je toliko, da bi tak pre-
gled terjal delo večje ekipe, ki bi trajalo nekaj let. Na podlagi posameznih
pregledanih fasciklov cenim, da bi dobili še vsaj 150 do 180 Mariborčanov,
predvsem pa najbrž vse tiste, ki so se prijavili v letu 1849, ki jih v obstoje-
čih virih pogrešamo.
Veliko težav nam dela zadnje administrativno obdobje. Von Spaun si
je zamislil zgleden pregled personalnih aktov in sposobnosti posamezni-
kov. Admiral Haus je tedanjo personalno administracijo visoko cenil in ji
ni ničesar dodal. Težave pa so v tem, da je Avstrija med leti 1924 in 1927
194
