Page 200 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 200
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
dilni borbi je opravil pot od navadnega borca v Tomšičevi in Gradnikovi
brigadi do načelnika operativnega odseka 9. korpusa. Po vojni se je vrnil
v mornarico, kjer je končno dosegel čin viceadmirala. Ivo Rebula se je
boril na 4. pomorskem obalnem sektorju v Dalmaciji. Kasneje so ga zah-
tevali v partizansko aviacijo, kjer je opravil svojo dolžnost narodnjaka
in oficirja.
Med mariborske oficirje, ki so začeli svojo kariero v stari Jugoslaviji,
prištevamo dalje dva zdravnika. Dr. Ivan Koprivnik, po činu sanitetni pol-
kovnik, je umrl v nemških zaporih v Mariboru. Po strahovitem mučenju je
leta 1942 napravil samomor. Dr. Franjo Vizjak, po činu sanitetni podpol-
kovnik, je vojno preživel in kasneje deloval kot zdravnik v rodnem mes-
tu. Končno imamo še štiri oficirje drugih strok. Srečko Volfcetel je stopil
v mornarico kot podoficir leta 1921. Do leta 1935 je napredoval v majorja
strojne stroke. Iz podoficirskih vrst se je razvil poročnik torpedne stroke
Jože Semelbauer, ki je študiral na Brodarski šoli v Šibeniku. Položaj oficir-
jev so imeli tudi civilni uradniki mornarice. Tak je bil Drago Poljanec, ura-
dnik 8. položajne grupe, ki se je bavil s kartografijo. Iz Maribora je bil še
strokovni podpolkovnik Jurij Pregel, ki je bil likvidiran leta 1945 iz piscu
te razprave neznanih razlogov.48 V dvajsetih letih je prišlo torej v jugoslo-
vansko mornarico 24 mariborskih oficirjev in uradnikov. Enako število
smo srečali v zadnjem razdobju Avstrije. To je zgovoren dokaz, da je mes-
to ohranilo svojo pomorsko tradicijo. Gotovo je, da bi jih srečali še več, če
meščani Maribora ne bi občutili odrezanost od morja, saj se niso mogli
popolnoma vključiti na nove – za Slovenijo dolge in nenaravne – poti pro-
ti Šibeniku, Dubrovniku in Kotoru.
Težje je vprašanje podoficirjev. Viri so izgubljeni, uradni listi oz. spi-
ski napredovanj ne navajajo kraja rojstva ali pristojnosti, terenski podat-
ki pa so žal še nepopolni. Po pripovedovanju nekaterih preživelih, so ma-
riborske tovarne med obema vojnama in po drugi svetovni vojni zaposlile
nad 300 mornariških strojnih podoficirjev in neredke podoficirje elektro-
-stroke. število je prav gotovo pretirano, najbrž je tudi res, da se je večina
zaposlenih priselila od drugod. Na terenskih obhodih smo jih zabeležili
kakih 80, našli in popisali pa le 15. Vsi so se šolali na Strojni šoli mornari-
48 Podhorsky 1970; Podhorsky 1972. Dalje Terenski podatki Pomorskega muzeja v Pi-
ranu.
200
dilni borbi je opravil pot od navadnega borca v Tomšičevi in Gradnikovi
brigadi do načelnika operativnega odseka 9. korpusa. Po vojni se je vrnil
v mornarico, kjer je končno dosegel čin viceadmirala. Ivo Rebula se je
boril na 4. pomorskem obalnem sektorju v Dalmaciji. Kasneje so ga zah-
tevali v partizansko aviacijo, kjer je opravil svojo dolžnost narodnjaka
in oficirja.
Med mariborske oficirje, ki so začeli svojo kariero v stari Jugoslaviji,
prištevamo dalje dva zdravnika. Dr. Ivan Koprivnik, po činu sanitetni pol-
kovnik, je umrl v nemških zaporih v Mariboru. Po strahovitem mučenju je
leta 1942 napravil samomor. Dr. Franjo Vizjak, po činu sanitetni podpol-
kovnik, je vojno preživel in kasneje deloval kot zdravnik v rodnem mes-
tu. Končno imamo še štiri oficirje drugih strok. Srečko Volfcetel je stopil
v mornarico kot podoficir leta 1921. Do leta 1935 je napredoval v majorja
strojne stroke. Iz podoficirskih vrst se je razvil poročnik torpedne stroke
Jože Semelbauer, ki je študiral na Brodarski šoli v Šibeniku. Položaj oficir-
jev so imeli tudi civilni uradniki mornarice. Tak je bil Drago Poljanec, ura-
dnik 8. položajne grupe, ki se je bavil s kartografijo. Iz Maribora je bil še
strokovni podpolkovnik Jurij Pregel, ki je bil likvidiran leta 1945 iz piscu
te razprave neznanih razlogov.48 V dvajsetih letih je prišlo torej v jugoslo-
vansko mornarico 24 mariborskih oficirjev in uradnikov. Enako število
smo srečali v zadnjem razdobju Avstrije. To je zgovoren dokaz, da je mes-
to ohranilo svojo pomorsko tradicijo. Gotovo je, da bi jih srečali še več, če
meščani Maribora ne bi občutili odrezanost od morja, saj se niso mogli
popolnoma vključiti na nove – za Slovenijo dolge in nenaravne – poti pro-
ti Šibeniku, Dubrovniku in Kotoru.
Težje je vprašanje podoficirjev. Viri so izgubljeni, uradni listi oz. spi-
ski napredovanj ne navajajo kraja rojstva ali pristojnosti, terenski podat-
ki pa so žal še nepopolni. Po pripovedovanju nekaterih preživelih, so ma-
riborske tovarne med obema vojnama in po drugi svetovni vojni zaposlile
nad 300 mornariških strojnih podoficirjev in neredke podoficirje elektro-
-stroke. število je prav gotovo pretirano, najbrž je tudi res, da se je večina
zaposlenih priselila od drugod. Na terenskih obhodih smo jih zabeležili
kakih 80, našli in popisali pa le 15. Vsi so se šolali na Strojni šoli mornari-
48 Podhorsky 1970; Podhorsky 1972. Dalje Terenski podatki Pomorskega muzeja v Pi-
ranu.
200
