Page 394 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 394
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
ma skupinama je nastal oster ideološko-politični boj, pri čemer so prista-
ši OF pridobivali na članstvu, plavogardisti pa izgubljali.
V tem boju je Baldo Saje aktivno sodeloval. S svojo hladnokrvnostjo
in mimo besedo je pozitivno vplival na omahljivce in jih pridobival za re-
volucijo. Posebno podoficirji so imeli vanj neomajno zaupanje. Tako mu je
uspelo, da je preko podoficirja Ivana Bobnarja in drugih zgradil med pod-
častniki precej trdno organizacijo, ki se je po svoji strani spopadla s pla-
vogardisti in si gradila pot naprej (vsi organizirani podoficirji so se kas-
neje vključili v NOV).
15. novembra 1942 so bili oficirji in podoficirji, ki jih Italijani še niso
izpustili iz Gonarsa, premeščeni v taborišče Chiesanuova pri Padovi. Tu
so bili pomešani s civilisti, ki so imeli dobro organizirano skupino OF. S
skupnimi močmi je delo še bolj steklo. Baldo Saje je tudi tu neumorno de-
loval in s svojo preudarnostjo pomirjevalno vplival na ljudi, da so vztraja-
li na svojih borbenih stališčih tudi v težkih pogojih internacije. Dosledno
si je prizadeval za to, da bi se organizacija obdržala in utrdila.
Italijani so jugoslovanske oficirje Izpuščali v skupinah. Najprej so iz-
pustili tiste, o katerih so iz Ljubljane dobili zagotovilo, da se bodo vklju-
čili v belo- ali plavogardistične organizacije in vojaške formacije. Kasneje
so izpustili višje oficirje, o katerih so bili prepričani, da se ne bodo vklju-
čili v partizansko gibanje, temveč je bilo verjetno, da bodo podprli pro-
tikomunistične organizacije. Z malimi izjemami so bila italijanska pri-
čakovanja utemeljena. Mlajše oficirje, za, katere niso imeli zagotovil, so
obdržali v Padovi do aprila 1943. Ker so že imeli izkušnje z že izpuščenimi
in ker so računali, da se bodo obnesli tudi ostali, so aprila 1943 izpustili
250 vojnih internirancev. Med temi pa ni bilo Balda Sajeta. Ker so Italijani
vedeli, da je eden vodilnih članov taboriščne OF, so ga še nadalje obdrža-
li v ujetništvu.
Iz tega časa je ohranjenih 79 njegovih dopisnic, listkov in pisem. Iz
njih odseva obtožba vojnega nasilja in neomajna vera v končno zmago.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so taborišče Chiesanuova ob-
kolile nemške čete. Nekateri interniranci, ki so se skušali rešiti iz obro-
ča, so bili na mestu ustreljeni. 15. septembra so Nemci vojaške interniran-
ce strpali v živinske vagone in jih preko Brennerja, Avstrije in Madžarske
odpeljali do Zagreba in od tod v Ljubljano k beli gardi. Saje in še nekateri
njegovi tovariši so slutili, kakšne namene imajo Nemci z njimi, zato so se
vso pot pripravljali na beg. Priložnost se je ponudila v Zagrebu. Uspelo jim
je pobegniti iz transporta. V Zagrebu je dobil zvezo s partizani in 1. okto-
394
ma skupinama je nastal oster ideološko-politični boj, pri čemer so prista-
ši OF pridobivali na članstvu, plavogardisti pa izgubljali.
V tem boju je Baldo Saje aktivno sodeloval. S svojo hladnokrvnostjo
in mimo besedo je pozitivno vplival na omahljivce in jih pridobival za re-
volucijo. Posebno podoficirji so imeli vanj neomajno zaupanje. Tako mu je
uspelo, da je preko podoficirja Ivana Bobnarja in drugih zgradil med pod-
častniki precej trdno organizacijo, ki se je po svoji strani spopadla s pla-
vogardisti in si gradila pot naprej (vsi organizirani podoficirji so se kas-
neje vključili v NOV).
15. novembra 1942 so bili oficirji in podoficirji, ki jih Italijani še niso
izpustili iz Gonarsa, premeščeni v taborišče Chiesanuova pri Padovi. Tu
so bili pomešani s civilisti, ki so imeli dobro organizirano skupino OF. S
skupnimi močmi je delo še bolj steklo. Baldo Saje je tudi tu neumorno de-
loval in s svojo preudarnostjo pomirjevalno vplival na ljudi, da so vztraja-
li na svojih borbenih stališčih tudi v težkih pogojih internacije. Dosledno
si je prizadeval za to, da bi se organizacija obdržala in utrdila.
Italijani so jugoslovanske oficirje Izpuščali v skupinah. Najprej so iz-
pustili tiste, o katerih so iz Ljubljane dobili zagotovilo, da se bodo vklju-
čili v belo- ali plavogardistične organizacije in vojaške formacije. Kasneje
so izpustili višje oficirje, o katerih so bili prepričani, da se ne bodo vklju-
čili v partizansko gibanje, temveč je bilo verjetno, da bodo podprli pro-
tikomunistične organizacije. Z malimi izjemami so bila italijanska pri-
čakovanja utemeljena. Mlajše oficirje, za, katere niso imeli zagotovil, so
obdržali v Padovi do aprila 1943. Ker so že imeli izkušnje z že izpuščenimi
in ker so računali, da se bodo obnesli tudi ostali, so aprila 1943 izpustili
250 vojnih internirancev. Med temi pa ni bilo Balda Sajeta. Ker so Italijani
vedeli, da je eden vodilnih članov taboriščne OF, so ga še nadalje obdrža-
li v ujetništvu.
Iz tega časa je ohranjenih 79 njegovih dopisnic, listkov in pisem. Iz
njih odseva obtožba vojnega nasilja in neomajna vera v končno zmago.
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so taborišče Chiesanuova ob-
kolile nemške čete. Nekateri interniranci, ki so se skušali rešiti iz obro-
ča, so bili na mestu ustreljeni. 15. septembra so Nemci vojaške interniran-
ce strpali v živinske vagone in jih preko Brennerja, Avstrije in Madžarske
odpeljali do Zagreba in od tod v Ljubljano k beli gardi. Saje in še nekateri
njegovi tovariši so slutili, kakšne namene imajo Nemci z njimi, zato so se
vso pot pripravljali na beg. Priložnost se je ponudila v Zagrebu. Uspelo jim
je pobegniti iz transporta. V Zagrebu je dobil zvezo s partizani in 1. okto-
394
