Page 395 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 395
Major Baldomir Saje iz Novega mesta (roj. 1909)
bra 1943 mimo vseh barikad in Major Baldomir Saje iz Novega mesta straž
nemške in Paveličeve vojske prišel domov v Novo mesto, ki je bilo tedaj z
večjim delom Bele krajine začasno osvobojeno.
Doma so ga čakale slabe novice. 14 dni prej je padel njegov brat Miro v
Mokrem polju pri Šentjerneju. V Novem mestu je bilo stanje skrajno nape-
to. Pričakovati je bilo nemško bombardiranje in nato napad. 3. oktobra so
Nemci res strahotno bombardirali Novo mesto. Začel se je tudi že napad.
Kljub izčrpanosti je Baldo 4. oktobra evakuiral svojo družino v Mirno peč
in takoj odšel v partizane. V svoje vrste ga je sprejela Cankarjeva brigada.
Toda kot mornariški oficir ni ostal dolgo v kopnih edinicah. Kmalu
po kapitulaciji Italije je vrhovni komandant NOV in POJ poslal vsem edi-
nicam poziv, naj napotijo vse mornarje na Vis, ki so ga takrat utrjevali.
Baldo je moral torej slediti drugim svojim tovarišem. Preko Uršnih sel in
Gorskega Kotorja je prišel v Hrvaško primorje, od koder ga je partizanski
čoln prepeljal na Vis.
Z odredbo štaba mornarice je bil 23. decembra 1943 imenovan za ko-
mandanta Bračke flotilje na otoku Braču, ki je spadala pod 4. Pomorski
obalni sektor. To dolžnost je vršil do srede februarja 1944, ko je bil zopet
poklican na Vis, kjer je prevzel dolžnost načelnika štaba 4. Pomorskega
obalnega sektorja. Znano je, da je na obeh položajih vztrajal na mestu
tudi med najhujšimi boji in bombardiranji. Svoje ljudi je, kolikor je bilo
mogoče, zaščitil, sam pa vztrajal na položaju, dokler je bilo mogoče, oziro-
ma dokler je nevarnost minila.
24. maja je bil imenovan za vršilca dolžnosti komandanta 2.
Pomorskega obalnega sektorja, s sedežem na Dolgem otoku. Tedaj je imel
že čin kapetana. Kaj kmalu pa je spet napredoval, kajti skupini, ki je po
nalogu štaba mornarice in z odobritvijo Vrhovnega štaba NOV in POJ od-
potovala 1. septembra 1944 z Visa v Slovenijo, se je pridružil kot major.
Skupina je z Dolgega otoka krenila 9. septembra 1944. Poveljeval ji
je major Janez Tomšič. S hitrim čolnom za reševanje aviatičarjev se je
preko Krka prevrgla na kopno pri polotoku Kačjak. Preko vzhodnega
dela Ličkega polja je prišla do Lokev. Tomšič je imel nalogo formirati 1.
Pomorski obalni sektor, ki naj bi deloval ob obali od Tržiča pri Trstu do
južnega rta Istre, oziroma, če bi to ne bilo mogoče, sestaviti mornariško
grupo, ki bi se s svojimi edinicami pripravljala na zasedbo obale.
13. septembra je major Tomšič krenil na Glavni štab NOV in PO
Slovenije, kjer se je dogovoril o formiranju Mornariške grupe pri 9. kor-
pusu, o bodočih edinicah in nalogah grupe. Na osnovi teh razgovorov je
395
bra 1943 mimo vseh barikad in Major Baldomir Saje iz Novega mesta straž
nemške in Paveličeve vojske prišel domov v Novo mesto, ki je bilo tedaj z
večjim delom Bele krajine začasno osvobojeno.
Doma so ga čakale slabe novice. 14 dni prej je padel njegov brat Miro v
Mokrem polju pri Šentjerneju. V Novem mestu je bilo stanje skrajno nape-
to. Pričakovati je bilo nemško bombardiranje in nato napad. 3. oktobra so
Nemci res strahotno bombardirali Novo mesto. Začel se je tudi že napad.
Kljub izčrpanosti je Baldo 4. oktobra evakuiral svojo družino v Mirno peč
in takoj odšel v partizane. V svoje vrste ga je sprejela Cankarjeva brigada.
Toda kot mornariški oficir ni ostal dolgo v kopnih edinicah. Kmalu
po kapitulaciji Italije je vrhovni komandant NOV in POJ poslal vsem edi-
nicam poziv, naj napotijo vse mornarje na Vis, ki so ga takrat utrjevali.
Baldo je moral torej slediti drugim svojim tovarišem. Preko Uršnih sel in
Gorskega Kotorja je prišel v Hrvaško primorje, od koder ga je partizanski
čoln prepeljal na Vis.
Z odredbo štaba mornarice je bil 23. decembra 1943 imenovan za ko-
mandanta Bračke flotilje na otoku Braču, ki je spadala pod 4. Pomorski
obalni sektor. To dolžnost je vršil do srede februarja 1944, ko je bil zopet
poklican na Vis, kjer je prevzel dolžnost načelnika štaba 4. Pomorskega
obalnega sektorja. Znano je, da je na obeh položajih vztrajal na mestu
tudi med najhujšimi boji in bombardiranji. Svoje ljudi je, kolikor je bilo
mogoče, zaščitil, sam pa vztrajal na položaju, dokler je bilo mogoče, oziro-
ma dokler je nevarnost minila.
24. maja je bil imenovan za vršilca dolžnosti komandanta 2.
Pomorskega obalnega sektorja, s sedežem na Dolgem otoku. Tedaj je imel
že čin kapetana. Kaj kmalu pa je spet napredoval, kajti skupini, ki je po
nalogu štaba mornarice in z odobritvijo Vrhovnega štaba NOV in POJ od-
potovala 1. septembra 1944 z Visa v Slovenijo, se je pridružil kot major.
Skupina je z Dolgega otoka krenila 9. septembra 1944. Poveljeval ji
je major Janez Tomšič. S hitrim čolnom za reševanje aviatičarjev se je
preko Krka prevrgla na kopno pri polotoku Kačjak. Preko vzhodnega
dela Ličkega polja je prišla do Lokev. Tomšič je imel nalogo formirati 1.
Pomorski obalni sektor, ki naj bi deloval ob obali od Tržiča pri Trstu do
južnega rta Istre, oziroma, če bi to ne bilo mogoče, sestaviti mornariško
grupo, ki bi se s svojimi edinicami pripravljala na zasedbo obale.
13. septembra je major Tomšič krenil na Glavni štab NOV in PO
Slovenije, kjer se je dogovoril o formiranju Mornariške grupe pri 9. kor-
pusu, o bodočih edinicah in nalogah grupe. Na osnovi teh razgovorov je
395
