Page 335 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

II.12 ∙ etične vsebine pri delu psihologov, zaposlenih v zaporih

ne. Šele z izkušnjo odvzema svobode spoznamo, kako primarna je pot-
reba po svobodi. Žeja po svobodi je dominantna želja zaprtih, ne glede
na nezadovoljenost ostalih potreb. Tako npr. oseba želi zapustiti zapor
ne glede na to, da po odpustu nima bivališča, zaposlitve, socialne mre-
že. Najpogostejša vprašanja oz. razmišljanja zaprtih so vprašanja o pogoj-
nem odpustu, prostem izhodu oz. kako čimprej zapustiti zapor. Primarni
motiv in temeljno »pogajalsko sredstvo« pri upravljanju vedenja zaprtih
oseb so vprašanja pogojnega ter predčasnega odpusta ali vsaj prostega iz-
hoda iz zavoda – torej vprašanja svobode. Upravljanje s temi motivi, ki
so tako zelo povezani s temeljno pravico do svobode, je eden izmed glav-
nih mehanizmov, na katerem temelji delovanje zaporskega sistema; to
upravljanje zato zahteva moralno zrelo strokovno osebje, jasno določena
pravila za vse deležnike, potrebni pa so tudi nadzorni organi.
Zaposleni v zaporih se trudijo z vključevanjem zaprtih oseb v pro-
grame pozitivno usmerjenih dejavnosti, individualno obravnavo in s sve-
tovanjem pomagati zaprtim osebam pri ponovni vključitvi v družbo (Co-
uncil of Europe: Committee of Ministers, 2012). Temeljno poslanstvo in
namen zaporne kazni je zaprtim osebam omogočiti resocializacijo, spre-
meniti vedenjske vzorce, da bodo po odpustu iz zapora živele v skladu z
družbenimi normami in vrednotami ter opustile kriminalne vzorce ve-
denja. Svoboda odločitve o tem je na njihovi strani. Možnost vključitve v
obravnavo in izpostavljenosti aktivnostim, ljudem in situacijam, ki vodi-
jo v življenje brez kriminala, v času prestajanja kazni imajo, a izbira je nji-
hova. Praviloma gre namreč za odrasle, samostojne osebe, ki imajo moč
odločanja o tem, kako bodo živele v bodoče. Zato morajo biti zaposleni
zelo tenkočutni in osebnostno zreli, da možnost resocializacije ni razum-
ljena kot prisila.

Primer

Psiholog v zaporu obravnava 45-letnega posameznika, odvisne-
ga od prepovedanih drog, ki je brez delovne dobe, motivacije za
spremembe in sodelovanje. Zanj je pomembno le, da bi šel čim
prej na svobodo, stran od ustanov, in obljublja, da »se bo rešil
drog«. Psiholog se sooča z dilemo, koliko lahko pri zaprti osebi
računa na njeno avtonomnost, odgovornost in kapaciteto za sle-
denje cilju. Z zaporom mu je bila odvzeta le pravica do svobode.
Čeravno bi bilo zdravljenje odvisnosti zelo pomemben ukrep, je

333