Page 340 - Poštuvan Vita, Cerce Mojca. Ur. 2023. Psiholog v dilemi: eticne vsebine in eticna zavest v praksi. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

psiholog v dilemi: etične vsebine in etična zavest v praksi

zdravstvene izkaznice, brez metadonske izkaznice, brez osebnih
dokumentov. Na prostosti je živel občasno pri punci, občasno na
cesti. Bil je brezposeln. Prehrano je imel neredno, nezdravo. Ve-
čino dneva se je ukvarjal z načinom pridobitve psihoaktivnih
substanc, dnevno je zaužil veliko pomirjeval, v kolikor mu je de-
nar dopuščal, tudi druge droge. Osebno higieno je zanemarjal –
umivanje, čiščenje zob, striženje nohtov …

V roku 24 ur po sprejemu je oseba deležna pregleda s strani oseb-
nega zdravnika, ob navedbi abstinenčne simptomatike je obrav-
navana pri psihiatru, ki ji uredi psihiatrično terapijo. Namešče-
na je v sobo, na razpolago ima svežo posteljnino in sveža, oprana
zavodska oblačila. Dodeljen ji je »prvi paket« za ohranjanje oseb-
ne higiene: milo, šampon, zobna ščetka, zobna pasta, britvica.
Trikrat dnevno je deležna svežega, uravnoteženega obroka. Ure-
jeno ima predpisano psihiatrično terapijo, ki jo redno prejema.
V nadaljevanju je deležna tudi zdravljenja drugih bolezni, po-
škodb (npr. sanacija zloma noge). Tekom prestajanja kazni si te-
lesno pa tudi psihično opomore. Ob uvodnem razgovoru tudi za-
prta oseba sama pove, ne sicer neposredno, a kljub temu dovolj
jasno, da ji zapor predstavlja rešitev, pove: »Na ulici bi umrl.«

Psiholog se pri obravnavi sooča z dilemo, ker se pri svojem delu
srečuje s posamezniki iz družbenega obrobja, ki sicer imajo neko
kriminalno preteklost (povečini premoženjske narave), a še bolj
kot to neurejene socialne razmere, so psihofizično nezmožni bi-
vanja v skladu z družbenimi standardi (brez zaposlitve, nastani-
tve), pristanejo pa v zaporu, pri čemer skupnost zanje predhod-
no ni našla druge alternative. Tako zanje zapor ne predstavlja
»kaznovalne« inštitucije, ampak neke vrste rešitev.

V praksi je pogosto tako, da so nekatere zaprte osebe v zaporu de-
ležne pogostejše, temeljitejše, intenzivnejše psihofizične oskrbe kot na
prostosti; to pa predvsem zato, ker je tukaj bližje, »na dosegu« roke, pot-
rebnega je manj osebnega angažmaja, da se pride do ustrezne pomoči,
zaposleni smo redno v stiku z zaprtimi in tako hitro zaznamo različne
spremembe, potrebe. Na prostosti pa so te iste osebe pogosteje na družbe-
nem obrobju, brez stalne namestitve, z neurejenimi osebnimi dokumenti,
brez osebnega zdravnika, s slabim zdravstvenim stanjem in zdravstveno

338