Page 122 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

8.2 Deli možganov, vključeni v nadzor agresivnega vedenja

V agresivno vedenje so vpleteni predvsem ventromediani prefrontalni korteks, or-
bitofrontalni korteks (angl. orbitofrontal cortex – OFC), anteriorni cingulatni kor-
teks, strukture limbičnega sistema, kot so amigdala, stria terminalis in hipotalamus
ter periakvaduktna sivina (angl. periaqueductal gray – PAG).

Agresivnost je povezana z zvišano aktivnostjo limbičnega sistema ter zmanjša-
no aktivnostjo ventromedianega prefrontalnega in orbitofrontalnega korteksa.
Nasprotno velja za neagresivno vedenje. Agresivnost je navadno povezana z niz-
ko ravnjo serotonina, visoko ravnjo dopamina, nizko ravnjo gama-aminomaselne
kisline (angl. gamma-aminobutyric acid – GABA) in visoko ravnjo noradrenalina.
1
Natančna povezava med ravnmi živčnih prenašalcev in agresije je pogosto zelo
kompleksna, saj se lahko spreminja glede na to, kje v možganih opazujemo raven
živčnih prenašalcev, na katere tipe receptorjev se slednji vežejo, s katerimi sistemi
so v interakciji ipd. Z agresijo so tesno povezani tudi kortizol, vazopresin, oksitocin
in testosteron. Povezava med slednjimi in agresijo je močno odvisna od okoliščin.
Pri primatih agresijo sprožijo določeni slušni ali vidni dražljaji, ki aktivirajo media-
no amigdalo (MEA), kar posledično vodi do aktivacije anteriornega hipotalamusa
(AHA) in bed nucleus v stria terminalis (BNST), ki se prenese na periakviduktno sivi-
2
no in vodi v agresivno vedenje. Senzorične dražljaje sprejme tudi orbitofrontalni
3
korteks, ki informacije interpretira in lahko inhibira aktivacijo agresivnega vedenja
preko inhibicije amigdale (Slika 8.2). Vpletenost teh delov možganov v agresivno
vedenje so pokazali tudi z njihovo lezijo. Medtem ko so lezije PFC povezane s po-
večano agresivnostjo, lezije PAG, amigdale in hipotalamusa agresivnost popolno-
ma zavrejo.
Prefrontalni korteks (PFC), predvsem orbitofrontalni, dorzolateralni in ventrome-
diani del PFC, igra pomembno vlogo pri regulaciji socialnega in agresivnega ve-
denja, kot so npr. nadzor jeze in impulzivnega, agresivnega vedenja, regulacija
negativnih čustev, procesiranje čustvenih dražljajev oziroma signalov. Raziskave
so pokazale, da imajo posamezniki z antisocialno osebnostno motnjo 11 % manjši
volumen sivine v PFC, zmanjšano aktivnost v PFC in manjšo porabo glukoze v PFC.
Manjša aktivnost v PFC je povezana z njegovo manjšo sposobnostjo nadzora ak-
tivnosti amigdale in tako s slabim nadzorom agresivnega vedenja.
1 Gama-aminomaselna kislina (GABA) je glavni inhibitorni nevrotransmiter v centralnem živčnem sistemu
sesalcev. Pri ljudeh je GABA neposredno odgovorna za regulacijo mišičnega tonusa. Vpliva na to, kako
telo reagira na občutke tesnobe, strahu in stresa.
2 Stria terminalis povezuje amigdalo in hipotalamus.
3 Periakvaduktna sivina je del mesenzefalona. Stimulacija dorzalnega in stranskega dela PAG (pri podga-
nah) lahko izzove obrambne odzive, za katere so značilni otrplost, tek, skakanje, tahikardija ter zvišanje
krvnega tlaka in mišičnega tonusa. Nasprotno pa lahko stimulacija kavdalnega ventrolateralnega PAG
povzroči negibno, sproščeno držo, znano kot mirovanje, medtem ko njena inhibicija vodi do povečane
lokomotorne aktivnosti. Poškodbe kavdalnega ventrolateralnega PAG lahko močno zmanjšajo pogoje-
no otrplost, medtem ko lahko lezije dorzalnega vidika zmanjšajo prirojeno obrambno vedenje in tako
skoraj »ukrotijo« žival.

122