Page 186 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Slika 12.1: Verjetnost za razvoj motenj razpoloženja
Vir: po Kandel idr. (2000) priredila Chiara Piraino.

sivni motnji. Ranljivost je lahko biološka (genetska) ali shematska (gre za pogled
na svet, pridobljen v otroštvu). Raziskave na dvojčkih so pokazale, da je sovpa-
danje (korelacijski koeficient) pojavnosti velike depresivne motnje pri enojajčnih
dvojčkih 0,43, pri dvojajčnih pa 0,28 (Sullivan idr., 2000). Dednost depresivne mo-
tnje je ocenjena na 0,37 (približno 0,4 za ženske in približno 0,3 za moške). Oce-
njujejo, da na pojavnost skupno okolje bistveno ne vpliva. Precej višja dednost
je bila ocenjena pri hudih oblikah depresije (takšnih, ki zahtevajo hospitalizacijo)
in depresiji z zgodnjim začetkom, tj. približno 0,7. Pomembno dedno komponen-
to ima tudi nagnjenost k samomoru. Zmerno dedni sta intenziteta in ponavljanje
depresije, predvsem pa dednost vpliva na to, na katera zdravila se depresivni od-
zivajo. Večjo verjetnost za razvoj depresivnih motenj imajo posamezniki, ki imajo
v prvem kolenu sorodnika s to motnjo. V tem primeru so ocene različne: sorodnik
obolelega z depresivno motnjo ima verjetnost 9–15 %, medtem, ko ima kontrol-
na skupina verjetnost 3–5,4 % (Levinson, 2006). Verjetnost je večja, če ima soro-
dnik v prvem kolenu katero od motenj razpoloženja: sorodnik obolelega z bipo-
larno motnjo ima verjetnost 12–14 %, medtem ko ima kontrolna skupina verjetnost
3–5,4 % (Slika 12.1).

Depresija je poligenska motnja; na razvoj vpliva veliko genov z majhnim učinkom.
S povezanimi raziskavami (angl. linkage studies) so znanstveniki identificirali neka-
tere lokuse predvsem za hude in ponavljajoče se depresije z zgodnjim začetkom

186