Page 221 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

biologija shizofrenije

zivnost, molk in brezvoljnost. Poleg tega se mora ugotoviti socialna in funkcional-
na nezmožnost (delo, odnosi, higiena) v trajanju vsaj šest mesecev.

Ljudje s shizofreno motnjo niso agresivnejši od povprečne populacije. Agresiv-
nejši so tisti shizofreniki, ki hkrati uživajo nedovoljene droge (Fazel idr., 2009). Naj-
agresivnejši so do sebe. Včasih iznakazijo svoje telo (največkrat genitalije in prsi) in
imajo višje tveganje za samomorilnost (približno 5 %) (Hor in Taylor, 2010).
Do nedavnega so obravnavali pet podtipov shizofrenije, ki se sedaj obravnavajo
skupaj (World Health Organization, 1992):

– paranoidni tip: prisotne blodnje (preganjalne in veličinske) in slušne halu-
cinacije, ugodnejša prognoza pogosto po 30. letu;
– hebefrenski tip (dizorganizirani tip) vključuje motnje mišljenja, plitko čust-
vovanje, je težko ozdravljiv in se začne zgodaj;
– katatonski tip: psihomotorične motnje, kot so otrplost, gibi brez namena;
– nediferencirani tip: psihotične motnje, ki ne spadajo v zgornje tipe;
– rezidualni tip: kronično stanje, pri katerem je pozitivna simptomatika malo
prisotna, ostaja pa negativna simptomatika.
Mednarodna klasifikacija bolezni je dodala dva podtipa (World Health Organiza-
tion, 1992):

– postshizofrena depresija: depresivna epizoda med okrevanjem po shizof-
renski motnji, ko so nekateri simptomi shizofrenije lahko prisotni na nizki
ravni, in
– enostavna shizofrenija: zahrbten in postopen razvoj izrazitih negativnih
simptomov brez zgodovine psihotičnih epizod.
Shizofrenija se pogosto pojavi v pozni adolescenci oziroma zgodnji odrasli dobi. Mot-
nja se razvija počasi in jo lahko napovejo tudi do 30 mesecev pred pojavom shizofre-
nih simptomov. V tem času, v t. i. prodromalni dobi, je opaziti umikanje iz družbe,
sanjarjenje, prehodne blodnje, nedostopnost, razdražljivost, grobost, napadalnost,
telesne in moralne spremembe. Prodromalni dobi sledi psihotični izbruh motnje.

14.1 Vzroki

14.1.1 Genetski vzroki
Na razvoj shizofrenije vplivajo genetski in okoljski dejavniki. Ocene dednos-
ti shizofrenije so različne, v povprečju je ocena dednosti 0,81 (Sullivan idr., 2012).
Ocenjujejo, da ima otrok, ki ima oba starša s shizofrenijo, 46-odstotno tveganje,
da zboli za to motnjo. Če ima shizofrenijo eden od staršev, je otrokovo tveganje
13-odstotno (Gottesman, 2001).  Glej sliko 1 v Gottesman (2001).

221