Page 223 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 223

biologija shizofrenije
























              Slika 14.1: Okoljski dejavniki, ki povečujejo verjetnost za razvoj shizofrenije
              Vira: Sullivan idr. (2005); https://journals.plos.org/plosmedicine/article?id=10.1371/journal.pmed.0020212.

            kanalčkov, postsinaptična gostota,  sinaptična plastičnost, epigenetska regulaci-
                                           2
            ja in imunski sistem (Rees idr., 2015).
            Nekateri avtorji pojav shizofrenije povezujejo z variacijami genov, ki »kodirajo«
            imunski sistem (Khandaker idr. 2015) (preglednica 14.1).  Glej preglednico 1 v Di-
            mitrov idr. (2011). Po tej hipotezi je shizofrenija povezana z disfunkcionalnim imun-
            skim odzivom. Hipoteza predlaga, da kronično povišanje makrofagov, mikroglia
            in limfocitov T (izločajo citokine) v zgodnjem razvoju povzroča vnetje, destabili-
            zira možgane in vodi v shizofrenijo. Pri shizofrenih so npr. izmerili višjo aktivnost
            celic mikroglia kot pri zdravih.  Glej sliko 1 v Bloomfield idr. (2016). Okužbe med
            nosečnostjo ali okoli poroda, ki so povezane s povečanim tveganjem, vključujejo
            zbolevanje za gripo, rdečkami, okužbo s Toxoplasma gondii in Chlamydia.


            14.1.2 Vplivi okolja

            Na razvoj shizofrenije vplivajo bivalno okolje, uporaba drog in stres v času noseč-
            nosti. Med dejavnike tveganja spadajo urbano okolje, socialna izolacija, diskrimi-
            nacija, odraščanje v disfunkcionalni družini, dolgotrajna nezaposlenost, slabi bi-
            valni pogoji ipd. (Slika 14.1). 3
            2  Postsinaptična gostota (angl. postsynaptic density – PSD) je povezana s povečano gostoto beljakovin na
               delu postsinaptične membrane. Predlagano je bilo, da PSD zbere in organizira nevrotransmiterske re-
               ceptorje v sinaptični špranji. PSD služi tudi kot signalna naprava. Npr., kinaze in fosfataze v PSD se aktivi-
               rajo in sprostijo iz PSD, da spremenijo aktivnost beljakovin, ki se nahajajo v aksonu, ali se transportirajo
               v jedro, da vplivajo na sintezo beljakovin. Nekatere značilnosti PSD so podobne živčno-mišičnemu stiku
               in drugim celičnim stikom, saj je bil PSD modeliran kot specializirano celično stičišče, ki omogoča hitro,
               asimetrično signalizacijo (»Postsynaptic Density«, b. l.).
            3  Glej tudi Zorjan (2015).

                                                                               223
   218   219   220   221   222   223   224   225   226   227   228