Page 48 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Raziskovalci so že ugotovili, da so epigenetske spremembe pomembne pri ra-
zvoju depresije in samomorilnosti (Uršič in Paska, 2018), anksioznosti, motnjah
odvisnosti ter posttravmatski stresni motnji (Zupanc idr., 2012). Stres med embri-
onalnim razvojem in v zgodnjem otroštvu vpliva na aktivnost stresne osi v odra-
slosti (Francis idr., 2016). Zaradi stresa pride do metilacije DNK na mestu promotor-
ja gena (Nr3c1), ki kodira glukokortikoidni receptor (GR). S tem se izražanje gena
Nr3c1 v hipokampusu zmanjša. GR regulirajo negativno povratno zanko sprošča-
nja glukokortikoidov, zato imajo osebe z metiliranim genom Nr3c1 v krvi višje rav-
ni vsebnosti glukokortikoidov. Pri glodalcih so ugotovili, da je stopnja metilacije
Nr3c1 povezana s tem, ali so bili osebki kot mladiči deležni mamine nege in skrbi;
negovani osebki imajo manjšo stopnjo metilacije Nr3c1 kot osebki, ki so bili zane-
marjeni (Weaver idr., 2004). Pri ljudeh so se višje ravni metilacije Nr3c1 pokazali pri
žrtvah zlorabe ali travm v otroštvu in adolescenci (Gräff idr., 2011; Van Der Knaap
idr., 2014).
Neugodne razmere v zgodnjem otroštvu vplivajo tudi na epigenetske spremem-
be na genih za BDNF (angl. brain derived neurotrophic factor), ki so pomembno
vključeni v razvoj možganov in nevroplastičnost. Na živalskih modelih so znan-
stveniki pokazali, da stres pri materi med nosečnostjo in/ali »slabo starševstvo«
povečata DNK-metilacijo promotorja IV-gena BDNF in tako zmanjšata izražanje
BNDF v amigdali ter hipokampusu. Spremembe, ki s tem nastanejo, vztrajajo tudi,
ko oseba že odraste (Boersma idr., 2013; Boulle idr., 2012). Nižja stopnja izražanja
gena BDNF je povezana s številnimi psihiatričnimi motnjami.
Epigenetske spremembe so vpletene tudi pri pojavu številnih drugih bolezni, npr.
Rettovega sindroma, Prader-Willijevega sindroma, različnih oblik rakavih obolenj,
levkemije itd. (glej preglednico 1 v Egger, 2004).

3.11 Materinski učinki (angl. maternal effects)

Materinski učinki so negenetski dejavniki, ki vplivajo na fenotip potomca preko
matere; drugače povedano, na fenotip potomca vplivata razširjen fenotip (prehra-
njevanje, kajenje, stres ipd.) in okolje matere. Npr., prehranjevanje matere med no-
sečnostjo lahko vpliva na metabolizem glukoze potomca. Če podgane med bre-
jostjo in dojenjem ne dobijo dovolj proteinov, imajo njihovi potomci več težav v
povezavi s sladkorno boleznijo in okvarjene beta-celice, kar vodi v povišan krvni
tlak (Rando in Simmons, 2015).

3.12 Genomsko vtisnjenje (angl. genomic imprinting)

Kadar je izražanje alela na določenem lokusu različno glede na to, ali je podedo-
van od očeta ali mame, govorimo o genomskem vtisnjenju. Natančnih mehaniz-
mov še vedno ne poznamo. Pogosto pa gre za inaktivacijo gena z metilacijo in
modifikacijo histonov, zaradi česar se izrazi samo en od obeh alelov. Motnje, po-
vezane z genomskim vtisnjenjem, so v porastu. Eden od možnih vzrokov so lahko

48