Page 15 - Harmonska_Spremljava_Petja

1

1. Pe tje (govorica ptic)

Govor in petje
Človeški glas je najsubtilnejši, izrazno najmočnejši inštrument (Maličev, 2011).
Seveda je hotel človek glas nadomestiti ali ga podpreti z drugimi inštrumenti,
ki so se skozi čas razvijali.
Že kot govorni aparat ima človeški glas izredno visoko sposobnost izpove-
di. Z besedami lahko izrazi misel, ki nastane v možganih. Ko pa izgovorjeni
besedi doda še glasbene dimenzije, tone, ki jih zapoje v različnih višinah, nas-
tane petje.
Petje je oblikovanje tonov, melodije z govorilnimi organi (»Petje«, b. l.). S
fizičnega vidika ima petje natančno določeno tehniko, ki je odvisna od:

− uporabe pljuč, ki delujejo kot dovod zraka, ali meha;
− grla, ki deluje kot trst ali vibrator;
− prsne in naglavne votline, ki imata funkcijo ojačevalca, kot cev pri piha-
lu ali resonančni trup pri kitari;
− jezika, ki skupaj z nebom, zobmi in ustnicami artikulira soglasnike ter
samoglasnike.

Čeprav ti štirje mehanizmi delujejo neodvisno, so kljub temu usklajeni pri
vzpostavljanju vokalne tehnike in narejeni tako, da medsebojno delujejo.
Petje se od govorjenja razlikuje po tem, kako se dih porabi za vibriranje
glasilk. Zahteva se več diha, čim glasneje, višje in dlje pojemo. Prav tako petje
zahteva, da je emisija zraka bolj nadzorovana (Vennard, 1967).
Besedila pesmi so običajno poetično zapisana v rimah, čeprav so lahko
to tudi verski verzi ali proza. Petje je že v starih kulturah spremljalo različne
družbene dogodke in je bilo pogosto bolj cenjeno od igranja na inštrumen-
te.
Pevci so bili nosilci epskih zgodb in so mejili na igralce. Petje, ritmika in
toni so pomagali pri spominjanju teksta ter tako olajšali ohranjanje izročila in
zgodb. V srednjem veku nastanejo prve večje reforme zborovskega petja. Z
renesanso se pričenja tudi resnejše šolanje glasu pevcev v samostanu.
V baroku petje zaide v gledališče in tako nastane opera, oblikujejo pa se
tudi glasbene skupine s pevcem. Z romantiko postanejo pomembni samo-

15