Page 64 - Naša pedagoška pot

Dr. Miroslava Cencič

Sprejeta sem bila na goriško enoto za predavatelja pedagoških in psiholo-
ških predmetov z nazivom predavatelj višje šole, ki se je kmalu preimenoval
v višji predavatelj. Oba zavoda sta bila zunanja oddelka ljubljanske pedago-
ške višje šole. Na obeh je primanjkovalo strokovnega kadra. Rešitev se je is-
kala v medsebojnem sodelovanju. Ljubljanska uprava pedagoške šole, ki je
upravljala oba oddelka, me je določila za predavatelja nekaterih pedagoških
predmetov tudi v Kopru. Dolžnost sem sprejela, kljub veliki preobremenitvi,
ne le s predavanji temveč predvsem s pripravami na zahtevnejše pedagoško
delo. Iz mojega doma v Šempetru mi je avtobus, ki je odpeljal med 4. in 5.
uro zjutraj, omogočil pravočasni prihod v Koper. Z veseljem sem se vračala v
kraj z lepimi spomini na poučevanje na učiteljišču. Nič mi ni bilo tuje. Sreče-
vala semsessvojimi nekdanjimipoklicnimikolegi intudisvojimi dijaki,kiso
nekateri postali že moji sodelavci na višji šoli.
Na koprskem zavodu nas je v tesni pisarni sprejela prijazna tovarišica taj-
nica in nam postregla z okusno kavo. Zbornice ni bilo. »Prišleki« smo se gne-
tli v majhnem prostoru, ki je bilo hkrati tajništvo, predstojništvo in zbornica.
Bilo je živahno in prijetno, saj smo se srečevali s kolegi, ki so prihajali iz Ljub-
ljane, poklepetali o vsakdanjih stvareh pa tudi o resnih študijskih problemih.
Ko pa se je oddelek vsestransko razvijal, smo dobili zbornico, kjer smo imeli
vsak svoj poštni predal in več posebnih pisarn ter uradnih oseb pa prostore
za tajništvo in predstojništvo, kjer je bilo treba potrkati na vrata in počakati
za vstop.
Oddelek v Kopru si je tudi kadrovsko opomogel, dobil je dva izvrstna pre-
davatelja, izkušena praktika. Takrat smo Goričani imeli odmor. A bil je kratek.
Prehitro smo za vedno izgubili oba.
Na pomoč smo spet prišli Goričani. Razmere so se spreminjale in spreme-
nilo se je tudi moje potovanje. S kolegico Vojko Stepančič sva se tedensko iz-
menjavale za volanom ter zapeljale kar po avtocesti sosednje države. Po poti
je stekel živahen pogovor. Spotoma sva razpravljale o raznovrstnih proble-
mih, nekajkrat mimogrede pripravile načrte za pedagoško dodatno izobra-
ževanje učiteljev, kjer sva povezovale splošno didaktiko in specialno didak-
tiko spoznavanje družbe. Na povratku pa so se najini pogovori sukali okoli
kuharske umetnosti. Poskrbeti je bilo treba za družino, ki sva jo pustile samo
doma.
Po desetih letih delovanja sta bila ukinjena oddelka v Novi Gorici in No-
vem mestu. Moja pot je potekala po drugih tirih, enkrat v Ljubljano, enkrat v
Koper, včasih pa kar krožno, iz Šempetra v Koper in Ljubljano, nato domov,
včasih z avtom, včasih pa kombinirano z vlakom in avtobusom. Ta čas ni bil
povsem izgubljen, misli so iskale odgovore na vprašanja in se usmerjale v

64