Page 122 - Mirko Slosar Glasbenik svojega časa

Pravljica

Ker se med sabo na začetku nismo vsi poznali, smo se z vajami spoz-
navali in začeli krepiti naše medosebne odnose, ki so kasneje prerasli v
pravo prijateljstvo.
Vsaka izvedba je od nas zahtevala novo interpretacijo in prilagoditev,
kar je spodbudilo našo domišljijo in sposobnost ustvarjalnega razmi-
šljanja, saj je bil vsak vrtec drugačen, otroci so reagirali različno, zato
smo morali hitro prilagajati svoj nastop glede na situacijo. Prav zaradi te
improvizacije je med nastopanjem nastalo veliko smeha, zadovoljstva
in trenutkov, ki so še zdaj ostali v spominu. Največje priznanja za naš
trud pa so vsekakor bili nasmehi in navdušenje otrok, ki so nam prinesli
posebno zadovoljstvo.
S sodelovanjem v glasbeni pravljici smo pridobili dragocene izkušnje
pri delu z mladimi, kar je za nekatere od nas predstavljalo tudi vpogled
v bodočo poklicno pot. Skupaj smo preživeli nepozabne trenutke, se
veliko smejali in uživali v ustvarjanju nečesa lepega. Glasbena pravljica
nam je zagotovo prinesla nepozabne spomine in trajna prijateljstva.

Slosar je pravljice namenil najmlajšim otrokom, izvedbo pa otrokom, ki
imajo glasbeno znanje, ali pa odraslim osebam. Z analizo posameznih pravljic
smo želeli ugotoviti, kako glasbeni del dopolnjuje besedni/tekstovni del pra-
vljice, katere vrste glasbe je avtor uporabil pri ozvočenju glavnih junakov, kra-
ja in časa nastanka pravljice, ter analizirati posamezne dele pravljice z glasbo
glede uporabe glasbenih prvin, elementov interpretacije in kompozicijskih
tehnik. Pravljice z glasbo je avtor priredil tako, da je besedni del skrajšal, ga
preoblikoval in uporabil za glasbeni del. Ob tem je glasbeni del presegel be-
sedni, govorjeni del pravljice. Tako je pravljica z glasbo zastopana obojestran-
sko in glasbeni del ni podrejen besednemu delu. Z glasbo avtor nadgrajuje
vlogo posameznih oseb.
Pri oblikovanju pravljice z glasbo je ena izmed značilnosti tudi ta, da ozvo-
čimo glavne osebe, kraj, čas in določeno dogajanje v zunanjem svetu (npr.
hojo, zvoke iz narave, vremenske dogodke idr.). Pri analizi Slosarjevih pravljic
smo ugotovili, da je avtor glasbeni del v glavnem namenil osebam v pravljici.
Uporabil je vokalno-instrumentalno glasbo. Petje osebe je harmonsko podprl
z melodičnimi glasbili (flavta, violina, viola, violončelo, harmonika, klavir),
redkeje je dodal tudi ritmično glasbilo (boben, tamburin, triangel). Gibanja
posamezne osebe ni ozvočil, prav tako nima glasbenih delov za ozvočenje
kraja in časa. Le v pravljici Mojca Pokrajculja je z ritmičnimi glasbili oblikoval
zvočno sliko vremenskega dogajanja, za nočni mir pa je uporabil solo violino

122