Page 93 - Samomorilno vedenje mladostnikov
P. 93

Izkušnje z izvajanjem aktivnosti kažejo, da imata izvajanje v živo in prek spleta svoje pred-
              nosti in slabosti. Pa vendar je po naših izkušnjah, glede na občutljivost obravnavanih vse-
              bin, smiselno izvesti v živo vsaj tiste postvencijske aktivnosti, ki temeljijo na naslavljanju
              osebnih občutkov in čustev, posebno izvajanje razbremenilnega srečanja z mladostniki.
              V primeru izvedbe slednjega v spletni obliki, se je namreč potrebno zavedati pomanjkljivo-
              sti in je posledično nujno, da se izvedba prilagodi tako, da se izvaja v manjših skupinah,
              mladostnike pa se vnaprej obvesti o naravi aktivnosti in načina izvedbe. To jim omogoči,
              da si lahko skušajo predhodno zagotoviti zasebnost, dostop do kamere in druge tehnič-
              ne podrobnosti, ob tem pa se jim po potrebi omogoči možnost individualnega pogovora
              in podpore.




                 ZAKLJUČEK
                 Vsaka oblika smrti, še posebno pa to velja za samomor, vpliva na posameznike,
                 ki so bili z osebo tako ali drugače povezani. Slednje velja tudi za šolo kot sistem,
                 ki se v primeru smrti mladostnika sooča s številnimi vprašanji in izzivi, hkrati pa
                 je tista, ki lahko z ustreznimi odzivi na situacijo ustvari varno okolje za žalujoče
                 in pomembno prispeva k zmanjšanju negativih učinkov samomora v okolju, pri
                 čemer so usmerjene aktivnosti in smernice šoli kot sistemu lahko v veliko pomoč
                 (MacNeil in Topping, 2007; Salloum, 2013).







              Literatura


              Erjavec, A., Gregorič Kumperšček, H., Konec Juričič, N., Lekić, K., Mačešević, T., Podlogar, T., Poš-
               tuvan, V., Roškar, S., Tekavčič Grad, O., in Zavasnik, A. (2021). Ko se zgodi samomor učenca ali
               dijaka: Smernice za postvencijo v šoli. Nacionalni inštitut za javno zdravje.
              Grossman, J., Hirsch, J., Goldenberg, D., Libby, S., Fendrich, M., Mackesy-Amiti, M. E., Mazur, C.,
               in Chance, G. H. (1995). Strategies for school-based response to loss: Proactive training and
               postvention consultation. Crisis, 16(1), 18–26. https://doi.org/10.1027/0227-5910.16.1.18
              MacNeil, W. K., in Topping, K. J. (2007). Crisis management in schools: Evidence-based postvention.
               The Journal of Educational Enquiry, 7(2), 1–20.
              Mauk, G. W., in Rodgers, P. L. (1994). Building bridges over troubled waters: School-based postven-
               tion with adolescent survivors of peer suicide. Crisis Intervention & Time Limited Treatment, 1(2),
               103–123.
              Miller, D. N., in Mazza, J. J. (2018). School-based suicide prevention, intervention, and postvention.
               V A. W. Leschied, D. H. Saklofske, G. L. Flett (ur.), Handbook of school­based mental health pro­
               motion (str. 261–277). Springer, Cham. https://doi.org/10.1007/978-3-319-89842-1
              Salloum, A. (2013). Group work with adolescents after violent death: A manual for practitioners.
               Routledge. https://doi.org/10.4324/9780203490167

                                                   91
   88   89   90   91   92   93   94   95   96   97   98