Page 89 - Samomorilno vedenje mladostnikov

osebju in staršem) pomagajo pri soočanju z novico o smrti mladostnika zaradi samomora.
Tovrstne aktivnosti šolam nudimo tudi v okviru projekta A (se) štekaš?!?.

Delo s šolami kot sistemi

Po smrti osebe zaradi samomora, še posebej kadar gre za samomor mladostnika, okolica
išče in si želi jasnih informacij. Ena najpomembnejših stvari, ki jih zato šola kot sistem
lahko naredi za mladostnike in svoje zaposlene je pravočasno in občutljivo posredovanje
točnih informacij o smrti (Grossman idr., 2007; Salloum, 2013). V prvem koraku je zato smi-
selno, da se v šolskem okolju oblikuje krizna skupina, ki bo presodila, kdo vse potrebuje
informacije o smrti ter naredila načrt, kako te infromacije posredovati. Pri tem je še pose-
bej pomembno hitro ukrepanje šole ter podajanje zgolj preverjenih in natančnih informacij
(Mauk in Rodgers, 1994). Tudi če šola v kratkem času ne more zagotoviti vseh podatkov, je
pomembno, da se na smrt čimprej odzove in posreduje toliko natančnih informacij, kot jih
ima (Salloum, 2013).

Aktivno soočanje šole v prvih dneh po samomoru mladostnika lahko pomembno zmanjša
verjetnost pojavljanja določenih težav v prihodnosti, saj daje mladostnikom in zaposlenim
v tej stresni situaciji občutek varnosti in občutek, da so šola in šolsko osebje posamezniku
v primeru vprašanj, težav in stisk na voljo, s čimer se krepi tudi prepričanje, da se v primeru
stiske lahko obrnejo po pomoč.

Delo z mladostniki

Čeprav odrasli pogosto zmotno verjamejo, da lahko otroke in mladostnike zaščitijo tako, da
jim prikrijejo podatke, je dejstvo, da otroci in mladostniki potrebujejo informacije ter želijo
izvedeti resnico. Če te ne prejmejo od odraslih, npr. učiteljev ali šolskega osebja, bodo
informacije iskali med sabo. Pogosto pa na ta način prejete informacije niso točne ali so si
med seboj nasprotujoče in celo neresnične, saj pogosto temeljijo na govoricah, ki krožijo
v okolju. To lahko pri mladostnikih povzroča še večjo zmedo in povečuje stisko (Salloum,
2013). Mladostniki zato potrebujejo čimprejšnje natančne informacije o smrti, posredovane
s strani šolskega osebja, ter iskrene odgovore na njihova vprašanja.
Kljub ustreznemu prvemu ukrepanju po smrti mladostnika in posredovanju informacij
s strani šole, pa na podlagi preteklih izkušenj s postvencijskimi aktivnostmi v okviru projek-
ta A (se) štekaš?!? ugotavljamo, da se pri mladostnikih, ki so bili v tesnejšem stiku z umrlim,
v tednu po smrti mladostnika pojavljajo različni občutki in vprašanja, ki pogosto ostanejo
nenaslovljeni s strani šolskega osebja.

V okviru projekta A (se) štekaš?!? se v ta namen izvaja skupinska srečanja z mladostniki.
Običajno se tovrstno srečanje izvede v razredu umrlega, po potrebi pa tudi z drugimi sku-
pinami mladostnikov, v katere je bila umrla oseba vpeta. Srečanje izhaja iz sheme razbre-
menilnega pogovora (MacNeil in Topping, 2007), namenjeno pa je naslavljanju vseh vidikov

87