Page 71 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 71
Značilnosti mestnega prebivalstva Slovenije
Tako pri »statistični« kot pri »velikostni« opredelitvi je delež mestne- 71
ga prebivalstva s terciarno izobrazbo za več kot 10 odstotnih točk presegal
povprečni delež meščanov po teh dveh opredelitvah. Pri »opredelitvi po
gostoti« pa razlik v izobrazbi med mestnim in nemestnim prebivalstvom
skoraj ni opaziti. Po tej opredelitvi je bilo mestnega prebivalstva 31,5 % in
od te vrednosti so deleži v posameznih izobrazbenih razredih odstopali
manj kot eno odstotno točko. Koeficienti povezanosti so vsi po vrsti 0,01,
kar lahko interpretiramo kot nikakršno povezanost.
Delitev prebivalcev na »verjetno mestne«, če živijo v stavbi s še vsaj de-
vetimi drugimi, in »verjetno nemestne«, če živijo v stavbi z manj kot de-
setimi prebivalci, očitno ni ustrezna. Navedena primera sta v tem pogledu
dovolj nazorna. Namesto da bi se ukvarjali z iskanjem morebitne ustreznej-
še razmejitve pri gostoti prebivalcev na hišno številko, smo se raje odločili,
da za določanje mestnosti prebivalstva oziroma mestnih območij uporabi-
mo število stanovanj na hišno številko.
Kot primernejši kriterij »gostote« smo izbrali kriterij »stanovanjske
gostote« (število stanovanj na hišno številko). Na ta način smo preverja-
li, ali z delitvijo prebivalstva na podlagi »bivanjske gostote« dobimo dve
podskupini, ki se po značilnostih razlikujeta bolj kot ob »klasični« delitvi
na mestno in nemestno prebivalstvo (»statistična« in »velikostna« opre-
delitev). Iz praktičnih razlogov smo uporabili hišne številke, ki se pravilo-
ma ujemajo s stavbo, tako da bi bilo ustrezno govoriti tudi o gostoti stano-
vanj na stavbo. Zaradi doslednosti pa uporabljamo poimenovanje »število
stanovanj na hišno številko«.
Kot temeljno enoto za sestavljanje podpopulacij glede na različno go-
stoto smo uporabili prostorski okoliš. Ta je v Sloveniji osnovna in najmanj-
ša, nedeljena prostorska enota, ki je ne sekajo meje preostalih prostorskih
enot. Leta 2011 je bilo v Sloveniji 17.589 prostorskih okolišev. Pri manjših
naseljih se praviloma ujemajo z mejami naselij, nekoliko večja naselja so
razdeljena na dva prostorska okoliša, še večja pa na več. Ljubljana je razde-
ljena na precej več kot tisoč prostorskih okolišev in med njimi so tudi taki,
ki zajemajo zgolj eno stavbo, kot na primer v Kosezah (stavba ima sicer dve
hišni številki: Ulica bratov Učakar 128 in 130).
Za vsak prostorski okoliš smo iz podatkov o številu stanovanj in šte-
vilu hišnih številk najprej izračunali povprečno število stanovanj na hišno
številko. Nato smo oblikovali razrede, v katere smo uvrstili popisne okoli-
še glede na izračunano gostoto:
• zelo nizka gostota: 1,00 do 1,02 stanovanj na hišno številko
• nizka gostota: 1,03 do 1,99 stanovanj na hišno številko
Tako pri »statistični« kot pri »velikostni« opredelitvi je delež mestne- 71
ga prebivalstva s terciarno izobrazbo za več kot 10 odstotnih točk presegal
povprečni delež meščanov po teh dveh opredelitvah. Pri »opredelitvi po
gostoti« pa razlik v izobrazbi med mestnim in nemestnim prebivalstvom
skoraj ni opaziti. Po tej opredelitvi je bilo mestnega prebivalstva 31,5 % in
od te vrednosti so deleži v posameznih izobrazbenih razredih odstopali
manj kot eno odstotno točko. Koeficienti povezanosti so vsi po vrsti 0,01,
kar lahko interpretiramo kot nikakršno povezanost.
Delitev prebivalcev na »verjetno mestne«, če živijo v stavbi s še vsaj de-
vetimi drugimi, in »verjetno nemestne«, če živijo v stavbi z manj kot de-
setimi prebivalci, očitno ni ustrezna. Navedena primera sta v tem pogledu
dovolj nazorna. Namesto da bi se ukvarjali z iskanjem morebitne ustreznej-
še razmejitve pri gostoti prebivalcev na hišno številko, smo se raje odločili,
da za določanje mestnosti prebivalstva oziroma mestnih območij uporabi-
mo število stanovanj na hišno številko.
Kot primernejši kriterij »gostote« smo izbrali kriterij »stanovanjske
gostote« (število stanovanj na hišno številko). Na ta način smo preverja-
li, ali z delitvijo prebivalstva na podlagi »bivanjske gostote« dobimo dve
podskupini, ki se po značilnostih razlikujeta bolj kot ob »klasični« delitvi
na mestno in nemestno prebivalstvo (»statistična« in »velikostna« opre-
delitev). Iz praktičnih razlogov smo uporabili hišne številke, ki se pravilo-
ma ujemajo s stavbo, tako da bi bilo ustrezno govoriti tudi o gostoti stano-
vanj na stavbo. Zaradi doslednosti pa uporabljamo poimenovanje »število
stanovanj na hišno številko«.
Kot temeljno enoto za sestavljanje podpopulacij glede na različno go-
stoto smo uporabili prostorski okoliš. Ta je v Sloveniji osnovna in najmanj-
ša, nedeljena prostorska enota, ki je ne sekajo meje preostalih prostorskih
enot. Leta 2011 je bilo v Sloveniji 17.589 prostorskih okolišev. Pri manjših
naseljih se praviloma ujemajo z mejami naselij, nekoliko večja naselja so
razdeljena na dva prostorska okoliša, še večja pa na več. Ljubljana je razde-
ljena na precej več kot tisoč prostorskih okolišev in med njimi so tudi taki,
ki zajemajo zgolj eno stavbo, kot na primer v Kosezah (stavba ima sicer dve
hišni številki: Ulica bratov Učakar 128 in 130).
Za vsak prostorski okoliš smo iz podatkov o številu stanovanj in šte-
vilu hišnih številk najprej izračunali povprečno število stanovanj na hišno
številko. Nato smo oblikovali razrede, v katere smo uvrstili popisne okoli-
še glede na izračunano gostoto:
• zelo nizka gostota: 1,00 do 1,02 stanovanj na hišno številko
• nizka gostota: 1,03 do 1,99 stanovanj na hišno številko
