Page 146 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 146
turizem v avstrijskem primorju
Lečbeni red za lečbeni okraj Grado je določil zdraviliško takso128 za tis-
te, ki so se v kraju zadržali dlje kot 48 ur. Plačevanja so bili oproščeni obči-
narji in člani občine, ki so imeli stalno bivališče v okraju, njihovi družinski
člani in drugi posamezniki.129 Otroci, ki so se zdravili v okrevališču, ose-
bje zavoda in svojci otrok, ki so bili na obisku pri otrocih in se niso poslu-
ževali zdraviliških storitev ter kopanja v morju, so bili ravno tako oprošče-
ni plačevanja takse. Taksa do osem dni je znašala en goldinar, dlje pa dva.130
V letu 1901 je zdraviliška taksa za bivanje do osmih dni znesla tri krone (to-
rej en in pol goldinar , tako da se je v primerjavi z letom 1892 podražila), do
šestnajstih dni pet kron (dva in pol goldinarja) in nad šestnajst dni šest kron
(tri goldinarje), kar je veljalo vse do prve svetovne vojne. Otroci do starosti
10 let so plačali polovično ceno lečbine (Boemo, 1992, 38). Glasbeno takso, ki
so jo gosti plačevali med 1. majem in 30. septembrom, so uvedli z namestni-
škim razglasom leta 1910 (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statt-
halterei, betreffend die Kurordnung für den Kurbezirk Grado). Zdraviliška
komisija je takso pobirala od gostov, ki so se v Gradežu zadržali dlje kot 48
ur, pod pogojem, da so se koncerti izvajali vsakodnevno. Takso so plačeva-
li na osebo, in sicer eno krono na teden do šestega tedna bivanja,131 vendar le
v času sezone. Leta 1909 so glasbeno takso pobirali junija, julija in avgusta,
leta 1914 pa od maja do vključno septembra. Po šestih tednih glasbene takse
gosti niso več plačevali (Grado, 1914, 48–49; Grado, 1909, 36–37). Zdravili-
ško in glasbeno takso je pobiral najemodajalec oziroma gostilničar, ki je go-
stil turiste. Cena za obe taksi se od leta 1901 (sicer le zdraviliška) ni spremi-
njala. Blagajna zdravilišča je sicer nekaj več sredstev od glasbene takse dobila
leta 1914, saj jo je zaračunala dva meseca več.
Pomemben del vsakega morskega zdravilišča je bila ureditev kopališča.
Gradež je ponujal določene storitve, ki so bile regulirane s pravilnikom. Ce-
nik kopališča se je razlikoval glede na perilo oziroma oblačila in starost kopal-
128 Glasbena taksa je bila v Gradežu uvedena šele leta 1910. V: Gesetz und Berourdnungsblatt, XIV,
27. 4. 1910, Št. IX-160/48 ex 1907.
129 Plačevanja takse so bili oproščeni tisti, ki se v okraju niso zadrževali iz zdravstvenih razlogov,
zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in neoženjene, v skupnem gospodinjstvu živeče hče-
re, posli in reveži. V: AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fasci-
colo 39/25, Fonti salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva
7. 7. 1892, št. 11532. Določbe z dne 25.6.1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
130 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti
salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva 7. 7. 1892, št. 11532.
Določbe z dne 25. 6. 1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
131 Gesetz und Berourdnungsblatt für das österreichisch illirische Küstenland (1910), XIV, 27. 4. 1910,
Št. IX-160/48 ex 1907.
146
Lečbeni red za lečbeni okraj Grado je določil zdraviliško takso128 za tis-
te, ki so se v kraju zadržali dlje kot 48 ur. Plačevanja so bili oproščeni obči-
narji in člani občine, ki so imeli stalno bivališče v okraju, njihovi družinski
člani in drugi posamezniki.129 Otroci, ki so se zdravili v okrevališču, ose-
bje zavoda in svojci otrok, ki so bili na obisku pri otrocih in se niso poslu-
ževali zdraviliških storitev ter kopanja v morju, so bili ravno tako oprošče-
ni plačevanja takse. Taksa do osem dni je znašala en goldinar, dlje pa dva.130
V letu 1901 je zdraviliška taksa za bivanje do osmih dni znesla tri krone (to-
rej en in pol goldinar , tako da se je v primerjavi z letom 1892 podražila), do
šestnajstih dni pet kron (dva in pol goldinarja) in nad šestnajst dni šest kron
(tri goldinarje), kar je veljalo vse do prve svetovne vojne. Otroci do starosti
10 let so plačali polovično ceno lečbine (Boemo, 1992, 38). Glasbeno takso, ki
so jo gosti plačevali med 1. majem in 30. septembrom, so uvedli z namestni-
škim razglasom leta 1910 (Kundmachung der k. k. küstenländischen Statt-
halterei, betreffend die Kurordnung für den Kurbezirk Grado). Zdraviliška
komisija je takso pobirala od gostov, ki so se v Gradežu zadržali dlje kot 48
ur, pod pogojem, da so se koncerti izvajali vsakodnevno. Takso so plačeva-
li na osebo, in sicer eno krono na teden do šestega tedna bivanja,131 vendar le
v času sezone. Leta 1909 so glasbeno takso pobirali junija, julija in avgusta,
leta 1914 pa od maja do vključno septembra. Po šestih tednih glasbene takse
gosti niso več plačevali (Grado, 1914, 48–49; Grado, 1909, 36–37). Zdravili-
ško in glasbeno takso je pobiral najemodajalec oziroma gostilničar, ki je go-
stil turiste. Cena za obe taksi se od leta 1901 (sicer le zdraviliška) ni spremi-
njala. Blagajna zdravilišča je sicer nekaj več sredstev od glasbene takse dobila
leta 1914, saj jo je zaračunala dva meseca več.
Pomemben del vsakega morskega zdravilišča je bila ureditev kopališča.
Gradež je ponujal določene storitve, ki so bile regulirane s pravilnikom. Ce-
nik kopališča se je razlikoval glede na perilo oziroma oblačila in starost kopal-
128 Glasbena taksa je bila v Gradežu uvedena šele leta 1910. V: Gesetz und Berourdnungsblatt, XIV,
27. 4. 1910, Št. IX-160/48 ex 1907.
129 Plačevanja takse so bili oproščeni tisti, ki se v okraju niso zadrževali iz zdravstvenih razlogov,
zdravniki, njihove soproge, mladoletni sinovi in neoženjene, v skupnem gospodinjstvu živeče hče-
re, posli in reveži. V: AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fasci-
colo 39/25, Fonti salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva
7. 7. 1892, št. 11532. Določbe z dne 25.6.1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
130 AST, Luogotenenza del Litorale, Atti generali, volume II, 1886–1906, Fascicolo 39/25, Fonti
salutari (bagni), š. 601: Lečbinski red, oznanilo c.–kr. primorskega namestništva 7. 7. 1892, št. 11532.
Določbe z dne 25. 6. 1892, Lečbinski red oznanjen 7. 7. 1892, št. 11532.
131 Gesetz und Berourdnungsblatt für das österreichisch illirische Küstenland (1910), XIV, 27. 4. 1910,
Št. IX-160/48 ex 1907.
146
