Page 264 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 264
turizem v avstrijskem primorju
la, le-ta so bila proti plačilu kasneje na voljo tudi drugim obiskovalcem, ki pa
so se jih zaradi previsoke cene redkeje posluževali.
C.-kr. jamska komisija je seveda regulirala cene jamskih storitev, in si-
cer za vstopnino, razsvetljavo in nosila (Slika 15). Drugih doplačil ni bilo, jam-
skim služabnikom je bilo strogo prepovedano zahtevati dodatna plačila ali
darila. Otroci so plačevali polno ceno, služabniki v spremstvu gospode so bili
upravičeni plačevanja vstopnine, jih je pa gospod moral prijaviti (Costa, 1863,
47–48).
Ker so se v Postojni nadejali množičnega obiska, so goste privabljali na
vožnje tudi s popusti za vozovnice tistih vlakov, ki so vozili z Dunaja ali iz Pe-
šte v Trst, Ljubljano in Postojno (Cvirn in Studen, 2001). Namen tovrstnih
ukrepov je bil privabljati čim večje število obiskovalcev in tako je v Postojni
turizem postal pomemben vir dohodkov, zlasti za gostilničarje, hotelirje, pre-
voznike in druge obrtnike ter celo kmečko prebivalstvo, ki je svoje presežke
prodajalo na gostinskem trgu ali prevažalo turiste z izvoščki (Čeč, 2001).
V namene lažjega in udobnejšega obiska jame so na začetku 70-ih let po-
tekala modernizacijska dela. Na pobudo takratnega predsednika jamske ko-
misije Antona Globočnika so se leta 1872 odločili, da bodo v jami postavi-
li železniške tračnice vse do Kalvarije (Velika gora). O načrtih, prednostih in
udobju, ki naj bi jih prinesla ta novost, so poročali tudi v slovenskem časopis-
ju. Železnica v dolžini okrog 800 sežnjev57 je tekla od vhoda v jamo do Kal-
varije. Vozove z dvema sedežema, ki so bili elegantno opremljeni in udobni,
so po tračnicah vodili oziroma gonili ljudje, vodniki v jami. Pot od vhoda do
Kalvarije se je skrajšala iz pol ure na pet minut.58 Podzemna železnica je pri-
čela delovati 1. junija 1872 (Čuk, 2003, 227–28). Proti plačilu 70 krajcarjev se
je obiskovalec lahko peljal v obe smeri, za pot v eno smer je plačal 1 goldinar.
Voz je po tirnicah vlekel jamski vodnik, ki za to delo ni prejel dodatnega pla-
čila (Savnik, 1960, 106).
Na železniški tir so letele tudi nekatere kritike, kakor tiste pisca v časo-
pisu Soča, ki piše: »V jami smo zapazili tire za železnico; a vozilo se nij, pra-
vijo, ker so šine slabo postavljene; mi pa menimo, da je železnica nepraktič-
na, kadar je toliko obiskovalcev, kakor zadnjič (za binkoštno slavje, op. P. K.),
kajti ako bi se nekateri se železnico vozili, ne bi bilo več prostora za pešče in
v gnječi utegnila bi zgoditi se kaka nesreča« (Čuk, 2003, 227–28).59 V Soči so
se pritoževali tudi nad izključno nemškimi in italijanskimi napisi v jami ter
opozarjali, da je jama slovenska in bi morala biti primerno valorizirana ter
57 1 seženj je 1,896 metra.
58 Slovenski narod, Priloga »Slovenskega naroda« 27. 4. 1872, letnik V, št. 48, 3.
59 Soča, Razne vesti, Postojnska jama, 1. 6. 1872, tečaj 2, št. 22, 4.
264
la, le-ta so bila proti plačilu kasneje na voljo tudi drugim obiskovalcem, ki pa
so se jih zaradi previsoke cene redkeje posluževali.
C.-kr. jamska komisija je seveda regulirala cene jamskih storitev, in si-
cer za vstopnino, razsvetljavo in nosila (Slika 15). Drugih doplačil ni bilo, jam-
skim služabnikom je bilo strogo prepovedano zahtevati dodatna plačila ali
darila. Otroci so plačevali polno ceno, služabniki v spremstvu gospode so bili
upravičeni plačevanja vstopnine, jih je pa gospod moral prijaviti (Costa, 1863,
47–48).
Ker so se v Postojni nadejali množičnega obiska, so goste privabljali na
vožnje tudi s popusti za vozovnice tistih vlakov, ki so vozili z Dunaja ali iz Pe-
šte v Trst, Ljubljano in Postojno (Cvirn in Studen, 2001). Namen tovrstnih
ukrepov je bil privabljati čim večje število obiskovalcev in tako je v Postojni
turizem postal pomemben vir dohodkov, zlasti za gostilničarje, hotelirje, pre-
voznike in druge obrtnike ter celo kmečko prebivalstvo, ki je svoje presežke
prodajalo na gostinskem trgu ali prevažalo turiste z izvoščki (Čeč, 2001).
V namene lažjega in udobnejšega obiska jame so na začetku 70-ih let po-
tekala modernizacijska dela. Na pobudo takratnega predsednika jamske ko-
misije Antona Globočnika so se leta 1872 odločili, da bodo v jami postavi-
li železniške tračnice vse do Kalvarije (Velika gora). O načrtih, prednostih in
udobju, ki naj bi jih prinesla ta novost, so poročali tudi v slovenskem časopis-
ju. Železnica v dolžini okrog 800 sežnjev57 je tekla od vhoda v jamo do Kal-
varije. Vozove z dvema sedežema, ki so bili elegantno opremljeni in udobni,
so po tračnicah vodili oziroma gonili ljudje, vodniki v jami. Pot od vhoda do
Kalvarije se je skrajšala iz pol ure na pet minut.58 Podzemna železnica je pri-
čela delovati 1. junija 1872 (Čuk, 2003, 227–28). Proti plačilu 70 krajcarjev se
je obiskovalec lahko peljal v obe smeri, za pot v eno smer je plačal 1 goldinar.
Voz je po tirnicah vlekel jamski vodnik, ki za to delo ni prejel dodatnega pla-
čila (Savnik, 1960, 106).
Na železniški tir so letele tudi nekatere kritike, kakor tiste pisca v časo-
pisu Soča, ki piše: »V jami smo zapazili tire za železnico; a vozilo se nij, pra-
vijo, ker so šine slabo postavljene; mi pa menimo, da je železnica nepraktič-
na, kadar je toliko obiskovalcev, kakor zadnjič (za binkoštno slavje, op. P. K.),
kajti ako bi se nekateri se železnico vozili, ne bi bilo več prostora za pešče in
v gnječi utegnila bi zgoditi se kaka nesreča« (Čuk, 2003, 227–28).59 V Soči so
se pritoževali tudi nad izključno nemškimi in italijanskimi napisi v jami ter
opozarjali, da je jama slovenska in bi morala biti primerno valorizirana ter
57 1 seženj je 1,896 metra.
58 Slovenski narod, Priloga »Slovenskega naroda« 27. 4. 1872, letnik V, št. 48, 3.
59 Soča, Razne vesti, Postojnska jama, 1. 6. 1872, tečaj 2, št. 22, 4.
264
