Page 58 - Kavrečič, Petra. 2015. Turizem v Avstrijskem primorju. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 58
turizem v avstrijskem primorju
Murrenu in Arlbergu v obdobju 1898–1928. Najbolj priljubljeni so bili drsanje
na ledu, sankanje, curling, tobogganning (kanadsko sankanje), hokej in celo
smučarski skoki. Razvijalo se je tudi alpsko smučanje (Paloscia, 2005, 269),
ki je leta 1826 postalo športna disciplina. Kmalu so sledile ustanovitve prvih
smučarskih organizacij (1850) in tekmovanj. Proti koncu stoletja so se v Fran-
ciji in Italiji pojavili prve smučarske šole in klubi. Smučanje se je postopoma
uveljavilo kot zimska počitniška dejavnost, na začetku 20. stoletja tudi v de-
želah Avstro-Ogrske (Tirolska, Češka, Galicija, Bukovina, Štajerska). Prvo
smučarko središče na Slovenskem se je razvilo v Bohinju; Zveza za tujski pro-
met na Kranjskem je leta 1908 v Bohinjski Bistrici uredila sankališče Belvede-
re (Andrejka, 1926, 10).
Ena izmed najstarejših turističnih panog oziroma oblik turizma, ki pa
predstavlja specifiko in se je najprej razvila na Slovenskem, je jamski turizem
(Kranjc, 2002; Shaw, 2008). Podzemni jamski svet je buril duhove številnih
radovednežev, avanturistov in raziskovalcev, ki so si želeli odkrivati skrivnos-
ti kraškega podzemlja. Obiskovanje jam je bilo vezano na več dejavnikov. V
obdobju pred modernim turizmom je bilo povezano tudi z verovanjem, če le
pomislimo na krščanskega mučenika sv. Servulusa, ki se je zatekel v votlino
na Socerbu in tam umrl leta 284. Kmalu po njegovi smrti so jamo pričeli obi-
skovati njegovi privrženci, verniki, ki so tja prihajali vsako leto na dan njego-
ve smrti. Romanje v jamo je opisal Valvasor, o jami je v 17. stoletju pisal tudi
Schönleben. V naslednjem stoletju sta o njej poročala Nagel in Hacquet, v 19.
stoletju pa je jamo raziskoval Agapito. V ospredju obiskovanja pa so vendar-
le bili motivi znanstvene, raziskovalne in avanturistične narave. V Postojnski
jami je domnevno najstarejši znan podpis obiskovalca iz leta 1213,13 ki so se mu
kasneje pridružili še številni, čeprav so do 16. stoletja oziroma še po Valvasor-
jevih pričevanjih v jami beležili manjši obisk oziroma zanimanje kakor v tu-
ristično prepoznavnejših jamah Vilenica in Škocjanske jame. Postojnska jama
oziroma njen jamski sistem (Postojnska, Otoška in Črna jama) je bil deležen
večjega obiska tekom 18. in v 19. stoletju, pravi turistični obisk in razvoj jame
pa je zaživel po letu 1819 in po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst (1857).
Vilenica, kakor bo predstavljeno v nadaljevanju, je bila prva jama, ki naj bi
bila v 17. stoletju odprta v turistične namene, kar pomeni, da so za vstop va-
njo pobirali vstopnino. Ne govorimo sicer še o modernem turizmu, vendar je
pobiranje vstopnine in ne zgolj plačilo jamskega vodnika znak tržne dejavno-
sti. O sodobnem jamskem turizmu pa govorimo zlasti od 19. stoletja naprej,
13 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se
tudi dvomi o obstoju tega podpisa (Južnič, 2013, 10).
58
Murrenu in Arlbergu v obdobju 1898–1928. Najbolj priljubljeni so bili drsanje
na ledu, sankanje, curling, tobogganning (kanadsko sankanje), hokej in celo
smučarski skoki. Razvijalo se je tudi alpsko smučanje (Paloscia, 2005, 269),
ki je leta 1826 postalo športna disciplina. Kmalu so sledile ustanovitve prvih
smučarskih organizacij (1850) in tekmovanj. Proti koncu stoletja so se v Fran-
ciji in Italiji pojavili prve smučarske šole in klubi. Smučanje se je postopoma
uveljavilo kot zimska počitniška dejavnost, na začetku 20. stoletja tudi v de-
želah Avstro-Ogrske (Tirolska, Češka, Galicija, Bukovina, Štajerska). Prvo
smučarko središče na Slovenskem se je razvilo v Bohinju; Zveza za tujski pro-
met na Kranjskem je leta 1908 v Bohinjski Bistrici uredila sankališče Belvede-
re (Andrejka, 1926, 10).
Ena izmed najstarejših turističnih panog oziroma oblik turizma, ki pa
predstavlja specifiko in se je najprej razvila na Slovenskem, je jamski turizem
(Kranjc, 2002; Shaw, 2008). Podzemni jamski svet je buril duhove številnih
radovednežev, avanturistov in raziskovalcev, ki so si želeli odkrivati skrivnos-
ti kraškega podzemlja. Obiskovanje jam je bilo vezano na več dejavnikov. V
obdobju pred modernim turizmom je bilo povezano tudi z verovanjem, če le
pomislimo na krščanskega mučenika sv. Servulusa, ki se je zatekel v votlino
na Socerbu in tam umrl leta 284. Kmalu po njegovi smrti so jamo pričeli obi-
skovati njegovi privrženci, verniki, ki so tja prihajali vsako leto na dan njego-
ve smrti. Romanje v jamo je opisal Valvasor, o jami je v 17. stoletju pisal tudi
Schönleben. V naslednjem stoletju sta o njej poročala Nagel in Hacquet, v 19.
stoletju pa je jamo raziskoval Agapito. V ospredju obiskovanja pa so vendar-
le bili motivi znanstvene, raziskovalne in avanturistične narave. V Postojnski
jami je domnevno najstarejši znan podpis obiskovalca iz leta 1213,13 ki so se mu
kasneje pridružili še številni, čeprav so do 16. stoletja oziroma še po Valvasor-
jevih pričevanjih v jami beležili manjši obisk oziroma zanimanje kakor v tu-
ristično prepoznavnejših jamah Vilenica in Škocjanske jame. Postojnska jama
oziroma njen jamski sistem (Postojnska, Otoška in Črna jama) je bil deležen
večjega obiska tekom 18. in v 19. stoletju, pravi turistični obisk in razvoj jame
pa je zaživel po letu 1819 in po izgradnji železniške proge Dunaj–Trst (1857).
Vilenica, kakor bo predstavljeno v nadaljevanju, je bila prva jama, ki naj bi
bila v 17. stoletju odprta v turistične namene, kar pomeni, da so za vstop va-
njo pobirali vstopnino. Ne govorimo sicer še o modernem turizmu, vendar je
pobiranje vstopnine in ne zgolj plačilo jamskega vodnika znak tržne dejavno-
sti. O sodobnem jamskem turizmu pa govorimo zlasti od 19. stoletja naprej,
13 Iz rova starih podpisov je podpis, ki danes ni več ohranjen, prerisal Alois Schaffenrath. Pojavljajo se
tudi dvomi o obstoju tega podpisa (Južnič, 2013, 10).
58
