Page 274 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 274
preživetje in podjetnost
agrarnega sektorja. Povedali smo, da težki pogoji za obdelovanje zemlje na
Krasu in skromen pridelek niso zadoščali za preživetje. Ob tem so si morali
podjetni in iznajdljivi domačini iskati še dohodke v drugih dejavnostih, kot
na primer prevozništvu, kmečki trgovini in tihotapstvu (Panjek 2014, 200–
1). Poleg omenjenih so na tem območju ravno naravne privlačnosti pred-
stavljale potencialni vir dodatnega zaslužka za domačine že v predmoderni
dobi. Z razvojem moderne turistične dejavnosti pa je vpliv tega sektorja na-
rasel. Pokazale so se potrebe po večji ponudbi nastanitvenih kapacitet, gos
tinskih storitev, vodniški službi in razsvetljavi, kar je bilo organizirano za
namen razvijajoče se turistične industrije.
V prispevku sem poskusila ugotoviti, ali je podeželsko prebivalstvo
iz okolice najprepoznavnejših kraških jam, dane možnosti tudi izkoristilo.
Je turistična atrakcija vplivala na lokalno kmečko ekonomijo in v kolikšni
meri je bila relevantna za domačine? Se je v primeru jamskega turizma
lokalno prebivalstvo vključevalo v ta proces oz. ponudbo? Na slednje lah-
ko nedvomno odgovorimo pritrdilno, saj so bili domačini tisti, ki so dobro
poznali svojo okolico in dejansko edini, ki so lahko obiskovalce vodili po
podzemlju. Vključevali so se torej predvsem kot jamski vodniki in svetil-
ničarji, tekom 19. stoletja pa tudi za prodajo hrane gostilnam in hotelom ter
kot prevozniki turistov. Ta dejavnost iz neagrarnega sektorja je predstavlja-
la integracijo z zaslužkom iz primarnega sektorja, čeprav je težko izsledlji-
va. Na podlagi dostopnih virov ni bilo mogoče natančno kvantificirati do-
hodka, ki ga je imel vodnik, ali pa ovrednotiti njegov prispevek družinski
blagajni, ker ni podatkov o pogostosti vodenja ali načinu in stopnji vklju
čenosti lokalnega prebivalstva v ta proces. Okvirna ocena je bila narejena
za Postojnsko jamo, kjer so se zaradi naraščajoče turistične popularnos-
ti tekom celega 19. stoletja cene za ponujene storitve precej spreminjale in
bile tudi redno objavljane. Vodniška dejavnost se je v nekaterih primerih
celo profesionalizirala in je za nekaj posameznikov predstavljala tudi pri-
marni poklic.
Kljub temu, da so predstavljeni izračuni le okvirni, pa dejstvo, da so
se lokalne skupnosti vključevale v turistični proces s svojo ponudbo jam-
skega turizma, kaže, da je ta dejavnost imela določeno finančno težo.
Vključevanje v turistično dejavnost je izrazitejše v drugi polovici 19. stolet-
ja, ko so nekdanje posesti fevdalnih gospodov, kjer so se nahajale tudi jame,
prešle v upravljanje vaških skupnosti. Tako se jim je ponudila priložnost za
trženje jam v turistične namene, kar se je kot posebej učinkovito pokazalo
na primeru Škocjanskih jam (res je tudi, da v primerjavi z drugimi jamami
272
agrarnega sektorja. Povedali smo, da težki pogoji za obdelovanje zemlje na
Krasu in skromen pridelek niso zadoščali za preživetje. Ob tem so si morali
podjetni in iznajdljivi domačini iskati še dohodke v drugih dejavnostih, kot
na primer prevozništvu, kmečki trgovini in tihotapstvu (Panjek 2014, 200–
1). Poleg omenjenih so na tem območju ravno naravne privlačnosti pred-
stavljale potencialni vir dodatnega zaslužka za domačine že v predmoderni
dobi. Z razvojem moderne turistične dejavnosti pa je vpliv tega sektorja na-
rasel. Pokazale so se potrebe po večji ponudbi nastanitvenih kapacitet, gos
tinskih storitev, vodniški službi in razsvetljavi, kar je bilo organizirano za
namen razvijajoče se turistične industrije.
V prispevku sem poskusila ugotoviti, ali je podeželsko prebivalstvo
iz okolice najprepoznavnejših kraških jam, dane možnosti tudi izkoristilo.
Je turistična atrakcija vplivala na lokalno kmečko ekonomijo in v kolikšni
meri je bila relevantna za domačine? Se je v primeru jamskega turizma
lokalno prebivalstvo vključevalo v ta proces oz. ponudbo? Na slednje lah-
ko nedvomno odgovorimo pritrdilno, saj so bili domačini tisti, ki so dobro
poznali svojo okolico in dejansko edini, ki so lahko obiskovalce vodili po
podzemlju. Vključevali so se torej predvsem kot jamski vodniki in svetil-
ničarji, tekom 19. stoletja pa tudi za prodajo hrane gostilnam in hotelom ter
kot prevozniki turistov. Ta dejavnost iz neagrarnega sektorja je predstavlja-
la integracijo z zaslužkom iz primarnega sektorja, čeprav je težko izsledlji-
va. Na podlagi dostopnih virov ni bilo mogoče natančno kvantificirati do-
hodka, ki ga je imel vodnik, ali pa ovrednotiti njegov prispevek družinski
blagajni, ker ni podatkov o pogostosti vodenja ali načinu in stopnji vklju
čenosti lokalnega prebivalstva v ta proces. Okvirna ocena je bila narejena
za Postojnsko jamo, kjer so se zaradi naraščajoče turistične popularnos-
ti tekom celega 19. stoletja cene za ponujene storitve precej spreminjale in
bile tudi redno objavljane. Vodniška dejavnost se je v nekaterih primerih
celo profesionalizirala in je za nekaj posameznikov predstavljala tudi pri-
marni poklic.
Kljub temu, da so predstavljeni izračuni le okvirni, pa dejstvo, da so
se lokalne skupnosti vključevale v turistični proces s svojo ponudbo jam-
skega turizma, kaže, da je ta dejavnost imela določeno finančno težo.
Vključevanje v turistično dejavnost je izrazitejše v drugi polovici 19. stolet-
ja, ko so nekdanje posesti fevdalnih gospodov, kjer so se nahajale tudi jame,
prešle v upravljanje vaških skupnosti. Tako se jim je ponudila priložnost za
trženje jam v turistične namene, kar se je kot posebej učinkovito pokazalo
na primeru Škocjanskih jam (res je tudi, da v primerjavi z drugimi jamami
272
