Page 269 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 269
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
nila ključ in vpisna knjiga gostov (uvedena leta 1821). Cena za obisk je bila
15 kr. na osebo in po Murrayevem mnenju je za obisk zadostovala ena ura
(Murray 1871, 458). Sicer je Murrayev edini vodič, ki je jamo sploh omenjal.
Če je v tej izdaji namenil le nekaj informacij o jami, je bil v starejši (iz leta
1837) precej kritičen. Omenja jamo v bližini Lokve, vasi, kjer je obiskovalec
lahko najel vodnika in razsvetljavo, a jo označi kot »far more inferior cav-
ern« in poleg tega težko dostopno (spust je strm, na nekaterih delih težak,
celo navaren) (Murray 1837, 294). Ta opis se precej razlikuje od Fortisovega,
ki je nastal le šestdeset let prej. Jami Vilenica ni namenil prijaznih besed
niti baron William Monson leta 1817, ki si je zaradi prevarantskih domači-
nov ni ogledal. Po daljšem iskanju jame so domačini za obisk zahtevali
plačilo petih forintov (goldinarjev), tarifo, ki je bila po njihovih besedah
določena z zakonom. Potem ko je skupaj s sopotniki zahteval ogled urad-
nega cenika, so domačini spustili ceno za polovico, cenika pa niso poka-
zali, češ da je shranjen v Trstu. Plačilo za vodenje pa so celo zahtevali vna-
prej (Shaw 2008, 119). Dogodek, ki se je pripetil Monsonu, kaže na to, da je
poleg »uradne« dejavnosti sočasno potekala tudi manj legalna. V primeru
Monsona domačinom prevara ni uspela, saj jame ni obiskal. Vstopnina za
skupino obiskovalcev je leta 1809 res znašala 2 goldinarja (Agapito 1823, 22),
tekom stoletja pa se je precej nižala.
V Vilenici so vstopnino uvedli leta 1633, vhod pa so lastniki zaprli leta
1809. Takrat so bili vsi dohodki jame preneseni na lokavsko cerkev (Agapito
1823, 22). Domačini so bili vključeni v urejanje jamskega podzemlja, saj so
leta 1815 odkrili nove dele jame in uredili nove poti za obisk.11 Tekom stolet-
ja je v sodelovanju s tamkajšnjo cerkvijo z jamo upravljala in jo tržila lokav
ska skupnost. Ključ in jamsko knjigo (vpisna knjiga) je vsaj od leta 1839
hranil lokavski gostilničar Muha, kjer so obiskovalci najeli tudi vodnika.
Podjetni gostilničarji so nekaj časa jamo tudi upravljali, med člani družine
sta bila tudi dva vodnika (Vencel in Viljem Muha) (Puc 2000, 31–2). Kljub
pohvalam, ki so jih bili deležni jamski vodniki (Knowledgeable Guides,
Ready to Accompany Us with the Necessary Lights, J. G. Kohl 1850) (Shaw
2008, 196), in slovesu, ki ga je imela Vilenica, se je tekom 19. stoletja obisk
manjšal. Na to kaže tudi konstantno nižaje cen za turistične storitve. Če je
vstopnina (sicer za skupino) še na začetku stoletja znašala 2 gld., je bila v 70-
ih letih le še 15 kr. V zapisih Virgila Ščeka iz časa, ko je služboval v lokavski
kaplaniji, se pogosto omenja jama Vilenica, tako v povezavi z njeno slavno
preteklostjo kot izvorom imena. Nekaj informacij je mogoče razbrati o do-
11 AST, CF.
267
nila ključ in vpisna knjiga gostov (uvedena leta 1821). Cena za obisk je bila
15 kr. na osebo in po Murrayevem mnenju je za obisk zadostovala ena ura
(Murray 1871, 458). Sicer je Murrayev edini vodič, ki je jamo sploh omenjal.
Če je v tej izdaji namenil le nekaj informacij o jami, je bil v starejši (iz leta
1837) precej kritičen. Omenja jamo v bližini Lokve, vasi, kjer je obiskovalec
lahko najel vodnika in razsvetljavo, a jo označi kot »far more inferior cav-
ern« in poleg tega težko dostopno (spust je strm, na nekaterih delih težak,
celo navaren) (Murray 1837, 294). Ta opis se precej razlikuje od Fortisovega,
ki je nastal le šestdeset let prej. Jami Vilenica ni namenil prijaznih besed
niti baron William Monson leta 1817, ki si je zaradi prevarantskih domači-
nov ni ogledal. Po daljšem iskanju jame so domačini za obisk zahtevali
plačilo petih forintov (goldinarjev), tarifo, ki je bila po njihovih besedah
določena z zakonom. Potem ko je skupaj s sopotniki zahteval ogled urad-
nega cenika, so domačini spustili ceno za polovico, cenika pa niso poka-
zali, češ da je shranjen v Trstu. Plačilo za vodenje pa so celo zahtevali vna-
prej (Shaw 2008, 119). Dogodek, ki se je pripetil Monsonu, kaže na to, da je
poleg »uradne« dejavnosti sočasno potekala tudi manj legalna. V primeru
Monsona domačinom prevara ni uspela, saj jame ni obiskal. Vstopnina za
skupino obiskovalcev je leta 1809 res znašala 2 goldinarja (Agapito 1823, 22),
tekom stoletja pa se je precej nižala.
V Vilenici so vstopnino uvedli leta 1633, vhod pa so lastniki zaprli leta
1809. Takrat so bili vsi dohodki jame preneseni na lokavsko cerkev (Agapito
1823, 22). Domačini so bili vključeni v urejanje jamskega podzemlja, saj so
leta 1815 odkrili nove dele jame in uredili nove poti za obisk.11 Tekom stolet-
ja je v sodelovanju s tamkajšnjo cerkvijo z jamo upravljala in jo tržila lokav
ska skupnost. Ključ in jamsko knjigo (vpisna knjiga) je vsaj od leta 1839
hranil lokavski gostilničar Muha, kjer so obiskovalci najeli tudi vodnika.
Podjetni gostilničarji so nekaj časa jamo tudi upravljali, med člani družine
sta bila tudi dva vodnika (Vencel in Viljem Muha) (Puc 2000, 31–2). Kljub
pohvalam, ki so jih bili deležni jamski vodniki (Knowledgeable Guides,
Ready to Accompany Us with the Necessary Lights, J. G. Kohl 1850) (Shaw
2008, 196), in slovesu, ki ga je imela Vilenica, se je tekom 19. stoletja obisk
manjšal. Na to kaže tudi konstantno nižaje cen za turistične storitve. Če je
vstopnina (sicer za skupino) še na začetku stoletja znašala 2 gld., je bila v 70-
ih letih le še 15 kr. V zapisih Virgila Ščeka iz časa, ko je služboval v lokavski
kaplaniji, se pogosto omenja jama Vilenica, tako v povezavi z njeno slavno
preteklostjo kot izvorom imena. Nekaj informacij je mogoče razbrati o do-
11 AST, CF.
267
