Page 270 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 270
preživetje in podjetnost
hodkih od prodaje vstopnic in delitvi dobička z lokavsko cerkvijo12 na za
četku 19. stoletja, podrobnejših informacij o jamskih vodnikih in vlogi do-
mačinov pri ponudbi turističnih storitev pa avtor ni navedel (Šček 1937).
Kljub naporom jamske komisije italijanskega planinskega društva
(Società Alpina delle Giulie – Commissione delle grotte), ki je z lokavsko
skupnostjo (katastrsko občino) leta 1886 sklenila najemno pogodbo, je bila
turistična dejavnost v zatonu. Jamska komisija je za lažji dostop pričela
urejati turistične poti v jami, ponudbo razsvetljave in vodenja. Znani ja-
mar in tajnik (kasnejši predsednik) omenjenega planinskega društva,
Eugenio Boegan, je v svojem poročilu13 o urejanju jame predstavil njeno
»slavno« zgodovino, jo celo opisal kot eno izmed najlepših, najbolj obiska-
nih, opisanih in opevanih jam v preteklosti, ki pa je ob odkritju druge-
ga dela Postojnske jame, lažjemu dostopu v Škocjanske jame ter odkritju
Divaške jame tonila v pozabo. Jama je bila sicer še naprej obiskana, kar do-
kazujejo tudi vpisi v knjigo gostov, čeprav je obisk ne glede na ureditev poti
in razsvetljave proti koncu 19. stoletja upadal (Boegan 1897, 10–16; Kavrečič
2015a). Slabšemu obisku naj bi botrovala tudi slaba prometna povezava,
saj je bila s koncem 18. stoletja državna cesta (Trst–Dunaj) speljana izven
Lokve (Puc 2000, 27).14 Slovenski časopis Edinost iz Trsta je prav tako po-
ročal o slabem obisku: »Sredi jame je plešišče za veselice; te so se pa sedaj
popolnoma opustile in zadnji čas jamo le malo kedo več obišče.« Slednje
so pripisali predvsem slabemu upravljanju oz. najemnikom, ki so jo zane-
marjali. Težava je bila torej v slabem upravljanju z jamo in nezadostni tu-
ristični ponudbi. Gregor Lanthieri in Anton Muha sta omenjena kot dob
ra upravljalca, ki sta precej vlagala v posodobitev infrastrukture (ureditev
dostopa) in z organizacijo družabnih dogodkov uspela privabiti številne
obiskovalce. Ob dobrem obisku jame pa se je polnila tudi blagajna lokalnih
gostincev. Najemnik Anton Muha »je priredil tri veselice v jami s čarobno
12 »Leta 1816 so tujci dali za obisk jame 99 goldinarjev, grof Adelmus Petazzi je dal 65
goldinarjev, skupaj 165 gold., leta 1817 so dali obiskovalci jame 71 gold., leta 1818 pa
41 gold«, Šček 1937, 79.
13 Poročilo o jami Vilenica, ki ga je na zasedanju društva predstavil E. Boegan, je bilo
objavljeno tudi v obliki separata leta 1897.
14 Tudi trasa južne železnice ni potekala skozi Lokev, ampak skozi Divačo. Nekdaj na
dobri prometni povezavi – poštna kočija – je bila v 18. stoletju pot preusmerjena dru-
gam in oddaljenost od divaške postaje naj bi botrovala tudi slabemu obisku. Vendar
to zagotovo ne more biti edini utemeljeni razlog, saj so Škocjanske jame na približno
enaki razdalji od Divače, kot je bila Vilenica, v tem primeru pa ta razdalja očitno ni
vplivala na slabši obisk. Razloge za upad obiska je potrebno iskati tudi v samem up-
ravljanju jame (glej Kavrečič 2015, 553).
268
hodkih od prodaje vstopnic in delitvi dobička z lokavsko cerkvijo12 na za
četku 19. stoletja, podrobnejših informacij o jamskih vodnikih in vlogi do-
mačinov pri ponudbi turističnih storitev pa avtor ni navedel (Šček 1937).
Kljub naporom jamske komisije italijanskega planinskega društva
(Società Alpina delle Giulie – Commissione delle grotte), ki je z lokavsko
skupnostjo (katastrsko občino) leta 1886 sklenila najemno pogodbo, je bila
turistična dejavnost v zatonu. Jamska komisija je za lažji dostop pričela
urejati turistične poti v jami, ponudbo razsvetljave in vodenja. Znani ja-
mar in tajnik (kasnejši predsednik) omenjenega planinskega društva,
Eugenio Boegan, je v svojem poročilu13 o urejanju jame predstavil njeno
»slavno« zgodovino, jo celo opisal kot eno izmed najlepših, najbolj obiska-
nih, opisanih in opevanih jam v preteklosti, ki pa je ob odkritju druge-
ga dela Postojnske jame, lažjemu dostopu v Škocjanske jame ter odkritju
Divaške jame tonila v pozabo. Jama je bila sicer še naprej obiskana, kar do-
kazujejo tudi vpisi v knjigo gostov, čeprav je obisk ne glede na ureditev poti
in razsvetljave proti koncu 19. stoletja upadal (Boegan 1897, 10–16; Kavrečič
2015a). Slabšemu obisku naj bi botrovala tudi slaba prometna povezava,
saj je bila s koncem 18. stoletja državna cesta (Trst–Dunaj) speljana izven
Lokve (Puc 2000, 27).14 Slovenski časopis Edinost iz Trsta je prav tako po-
ročal o slabem obisku: »Sredi jame je plešišče za veselice; te so se pa sedaj
popolnoma opustile in zadnji čas jamo le malo kedo več obišče.« Slednje
so pripisali predvsem slabemu upravljanju oz. najemnikom, ki so jo zane-
marjali. Težava je bila torej v slabem upravljanju z jamo in nezadostni tu-
ristični ponudbi. Gregor Lanthieri in Anton Muha sta omenjena kot dob
ra upravljalca, ki sta precej vlagala v posodobitev infrastrukture (ureditev
dostopa) in z organizacijo družabnih dogodkov uspela privabiti številne
obiskovalce. Ob dobrem obisku jame pa se je polnila tudi blagajna lokalnih
gostincev. Najemnik Anton Muha »je priredil tri veselice v jami s čarobno
12 »Leta 1816 so tujci dali za obisk jame 99 goldinarjev, grof Adelmus Petazzi je dal 65
goldinarjev, skupaj 165 gold., leta 1817 so dali obiskovalci jame 71 gold., leta 1818 pa
41 gold«, Šček 1937, 79.
13 Poročilo o jami Vilenica, ki ga je na zasedanju društva predstavil E. Boegan, je bilo
objavljeno tudi v obliki separata leta 1897.
14 Tudi trasa južne železnice ni potekala skozi Lokev, ampak skozi Divačo. Nekdaj na
dobri prometni povezavi – poštna kočija – je bila v 18. stoletju pot preusmerjena dru-
gam in oddaljenost od divaške postaje naj bi botrovala tudi slabemu obisku. Vendar
to zagotovo ne more biti edini utemeljeni razlog, saj so Škocjanske jame na približno
enaki razdalji od Divače, kot je bila Vilenica, v tem primeru pa ta razdalja očitno ni
vplivala na slabši obisk. Razloge za upad obiska je potrebno iskati tudi v samem up-
ravljanju jame (glej Kavrečič 2015, 553).
268
