Page 271 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 271
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
svečavo in vsaki krat jo bilo na tisoče obiskovalcev. Kar so pa drugi manj
umni in skrbni ljudje to jamo v najem vzeli, zaspale so vse te veselice in
jama se je zelo zanemarila« (Edinost, 13. 4. 1881, 2). Krivdo za to so pripi
sali predvsem nezainteresiranosti in preslabi podjetnosti lokavske občine,
ki ni izkazovala pretiranega interesa za vlaganja v poti, popravilo stopnic
in nudenje ustrezne ponudbe. Pisec v časopisu je bil mnenja, da bi lahko z
ureditvijo krepko povišali ceno letnega najema, vendar je glede na to, da so
domačini opustili vlaganja v to dejavnost, na mestu vprašanje, ali so se jim
že pretekle naložbe sploh obrestovale.
V tem obdobju je bila v bližini odkrita nova jama, t. i. Divaška jama
(Kronprinz Rudolf Grotto). Leta 1884 jo je odkril Gregor Žiberna skupaj
s kmeti iz okolice Divače, Alojzom Obersnelom, Adalbertom Rebcem,
Petrom Silo in Antonom Rešavrom (Edinost, 25. 6. 1884, 3; Puc 1999, 17).
Kmalu je stekla ureditev za turistični obisk, ki jo je vodila divaška skup-
nost (občina). Z ureditvijo jame za obisk (poti, vodniki, razsvetljava) so jo
pričeli tudi tržiti. Turisti so vstopnico lahko kupili v gostilni Obersnel v
Divači (v bližini železniške postaje), kjer so dobili tudi vodnika. Znan obis
kovalec jame je bil Sigmund Freud, ki ga je leta 1898 po njej vodil Gregor
Žiberna.15 Kljub temu, da je slednjega Freud označil za posebneža, precej
grobega, a sigurnega, dobrovoljnega in humornega, celo propadlega geni-
ja in nevrotika, mu je namenil bogato napitnino (several Gulden) (Shaw
2008, 54, 292–3). Leta 1886 je jamarska sekcija Avstrijskega turističnega klu-
ba (Österreichischen Touristen-Klub) od občine Divača (pod davčno obči-
no Naklo) vzela jamo v najem za obdobje desetih let (Edinost, 23. 3. 1887,
2). Tudi v tem primeru je lokalna skupnost jamo tržila in s tem pridobiva-
la dodatne vire dohodka. Zaradi slabega gospodarjenja, počasnega urejanja
poti, slabega obiska in nerednega plačevanja najemnine (pomanjkljiv nad-
zor s strani divaške skupnosti) se je pogodba leta 1890 predčasno prekinila.
Tako kot v Vilenici in Škocjanskih jamah je tudi v tem primeru upravljan-
je prešlo na planinsko društvo, kajti leta 1904 jo je v zakup vzela tržaška
podružnica Slovenskega planinskega društva (slika 9.4). Vstopnina je bila
določena na 1 krono (0,5 gld.); plačilo za vodnika in razsvetljavo je zneslo 3
krone (1,5 gld.; Planinski vestnik 1909, 99). Med jamskimi vodniki zasledi-
mo le nekaj imen: Gregor Žiberna, ki je govoril tudi tuje jezike in dejansko
živel od vodniške službe, ter Anton Obersnel, Valentin Rešaver in Ignacij
15 Žiberna je bil vnet raziskovalec podzemlja, ki je sodeloval tudi s člani Nemško-
avstrijs kega planinskega društva. Hranil naj bi kjigo gostov, ki je bila kasneje uniče-
na v požaru.
269
svečavo in vsaki krat jo bilo na tisoče obiskovalcev. Kar so pa drugi manj
umni in skrbni ljudje to jamo v najem vzeli, zaspale so vse te veselice in
jama se je zelo zanemarila« (Edinost, 13. 4. 1881, 2). Krivdo za to so pripi
sali predvsem nezainteresiranosti in preslabi podjetnosti lokavske občine,
ki ni izkazovala pretiranega interesa za vlaganja v poti, popravilo stopnic
in nudenje ustrezne ponudbe. Pisec v časopisu je bil mnenja, da bi lahko z
ureditvijo krepko povišali ceno letnega najema, vendar je glede na to, da so
domačini opustili vlaganja v to dejavnost, na mestu vprašanje, ali so se jim
že pretekle naložbe sploh obrestovale.
V tem obdobju je bila v bližini odkrita nova jama, t. i. Divaška jama
(Kronprinz Rudolf Grotto). Leta 1884 jo je odkril Gregor Žiberna skupaj
s kmeti iz okolice Divače, Alojzom Obersnelom, Adalbertom Rebcem,
Petrom Silo in Antonom Rešavrom (Edinost, 25. 6. 1884, 3; Puc 1999, 17).
Kmalu je stekla ureditev za turistični obisk, ki jo je vodila divaška skup-
nost (občina). Z ureditvijo jame za obisk (poti, vodniki, razsvetljava) so jo
pričeli tudi tržiti. Turisti so vstopnico lahko kupili v gostilni Obersnel v
Divači (v bližini železniške postaje), kjer so dobili tudi vodnika. Znan obis
kovalec jame je bil Sigmund Freud, ki ga je leta 1898 po njej vodil Gregor
Žiberna.15 Kljub temu, da je slednjega Freud označil za posebneža, precej
grobega, a sigurnega, dobrovoljnega in humornega, celo propadlega geni-
ja in nevrotika, mu je namenil bogato napitnino (several Gulden) (Shaw
2008, 54, 292–3). Leta 1886 je jamarska sekcija Avstrijskega turističnega klu-
ba (Österreichischen Touristen-Klub) od občine Divača (pod davčno obči-
no Naklo) vzela jamo v najem za obdobje desetih let (Edinost, 23. 3. 1887,
2). Tudi v tem primeru je lokalna skupnost jamo tržila in s tem pridobiva-
la dodatne vire dohodka. Zaradi slabega gospodarjenja, počasnega urejanja
poti, slabega obiska in nerednega plačevanja najemnine (pomanjkljiv nad-
zor s strani divaške skupnosti) se je pogodba leta 1890 predčasno prekinila.
Tako kot v Vilenici in Škocjanskih jamah je tudi v tem primeru upravljan-
je prešlo na planinsko društvo, kajti leta 1904 jo je v zakup vzela tržaška
podružnica Slovenskega planinskega društva (slika 9.4). Vstopnina je bila
določena na 1 krono (0,5 gld.); plačilo za vodnika in razsvetljavo je zneslo 3
krone (1,5 gld.; Planinski vestnik 1909, 99). Med jamskimi vodniki zasledi-
mo le nekaj imen: Gregor Žiberna, ki je govoril tudi tuje jezike in dejansko
živel od vodniške službe, ter Anton Obersnel, Valentin Rešaver in Ignacij
15 Žiberna je bil vnet raziskovalec podzemlja, ki je sodeloval tudi s člani Nemško-
avstrijs kega planinskega društva. Hranil naj bi kjigo gostov, ki je bila kasneje uniče-
na v požaru.
269
