Page 273 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 273
9: jamski turizem kot vir dohodkov na podeželju: kr as in postojna (17.–19. stoletje)
hodkov (iz agrarne in neagrarnih dejavnosti) pomembnejši ali da prepros-
to niso bili zainteresirani za aktivno sodelovanje pri tej dejavnosti (Puc
1999, 25). Zakaj se torej domačini, z izjemo Žiberne, niso zanimali za vklju
čevanje v ponudbo rastočega jamskega turizma? Razlogov je lahko več in
niso nujno povezani z nepoznavanjem tujih jezikov. Eden je lahko bila ne-
varnost samega dela (na primer nesreče, ki so se dogajale tekom raziskav,
tudi smrtne) ali finančno relativno skromen izkupiček. Težava je lahko bila
tudi v neregulirani vodniški službi in nerednemu pobiranju vstopnine,17
kar lahko razberemo tudi iz korespondence nakelskega župana (Puc 1999,
23). Davčna občina Naklo je bila odgovorna tudi za upravljanje Škocjanskih
jam, pri čemer je za razliko od jame v Divači precej uspešno prenesla uprav-
ljanje na zunanjega ponudnika, planinsko društvo. V primerjavi z Lokvijo
(Vilenica) in Matavunom (Škocjan) je bilo odkritje jame relativno pozno,18
pri tem je bilo potrebno šele urediti dostop in varne poti, kar je morda tudi
botrovalo domnevni nezainteresiranosti domačinov. V tem obdobju se je
Divača razvijala v moderno prometno vozlišče, ki se je povezalo s prestol-
nico na Dunaju, osrednjim cesarskim pristaniščem v Trstu (južna železni-
ca: 1857) ter sedežem vojne mornarice v Pulju (istrska železnica: 1876), kar
pomeni, da so druge neagrarne dejavnosti kmečkega prebivalstva najver-
jetneje predstavljale donosnejši posel.
Sklep
Jamski turizem velja za eno najstarejših turističnih dejavnosti na
Slovenskem, saj je bil na območju Krasa prisoten že od zgodnjega novega
veka. Posebna naravna privlačnost so podzemne jame, ki so že v preteklo-
sti predstavljaje velik potencial za razvoj turistične atrakcije ter s tem odpi-
rale možnosti novih virov zaslužka za lokalno kmečko prebivalstvo iz ne-
17 V primeru Divaške jame vodniška služba ni bila regulirana (pravilniki, ceniki);
e dini dve določeni tarifi sta bili vstopnina in vodenje. Nakelski župan je priporočil,
da se za ogled (vstopnino) pobira 60 kr., 10 kr. za sveče in 10 kr. za magnezij. Plame
nice niso bile dovoljene (Puc 1999, 23; Žiberna 1981, 149). Poleg tega so bili odnosi
med Žiberno in lokalno oblastjo precej konfliktni. Žiberna, ki je odkril jamo, je sebe
videl kot edina sposobnega jamskega vodnika. Imel je status nekakšnega »skrbnika
in vodnika«, ki mu je za opravljeno delo plačevala uprava jame. Ker se mu skupnost
ni na noben način oddolžila oz. mu poplačala za njegovo pomembno odkritje, so mu
neuradno dovolili, da je postal glavni vodnik po jami. Težavni odnosi so se z ime
novanjem novega župana še stopnjevali (Žiberna 1981, 148–9).
18 Ni sledu o ljudski ali drugi obliki religionznih praks, ki bi bile povezane z Divaško
jamo in bi lahko kazale na poznavanje jame pred njenim uradnim odkritjem (glej
tudi Hrobat Virloget 2015).
271
hodkov (iz agrarne in neagrarnih dejavnosti) pomembnejši ali da prepros-
to niso bili zainteresirani za aktivno sodelovanje pri tej dejavnosti (Puc
1999, 25). Zakaj se torej domačini, z izjemo Žiberne, niso zanimali za vklju
čevanje v ponudbo rastočega jamskega turizma? Razlogov je lahko več in
niso nujno povezani z nepoznavanjem tujih jezikov. Eden je lahko bila ne-
varnost samega dela (na primer nesreče, ki so se dogajale tekom raziskav,
tudi smrtne) ali finančno relativno skromen izkupiček. Težava je lahko bila
tudi v neregulirani vodniški službi in nerednemu pobiranju vstopnine,17
kar lahko razberemo tudi iz korespondence nakelskega župana (Puc 1999,
23). Davčna občina Naklo je bila odgovorna tudi za upravljanje Škocjanskih
jam, pri čemer je za razliko od jame v Divači precej uspešno prenesla uprav-
ljanje na zunanjega ponudnika, planinsko društvo. V primerjavi z Lokvijo
(Vilenica) in Matavunom (Škocjan) je bilo odkritje jame relativno pozno,18
pri tem je bilo potrebno šele urediti dostop in varne poti, kar je morda tudi
botrovalo domnevni nezainteresiranosti domačinov. V tem obdobju se je
Divača razvijala v moderno prometno vozlišče, ki se je povezalo s prestol-
nico na Dunaju, osrednjim cesarskim pristaniščem v Trstu (južna železni-
ca: 1857) ter sedežem vojne mornarice v Pulju (istrska železnica: 1876), kar
pomeni, da so druge neagrarne dejavnosti kmečkega prebivalstva najver-
jetneje predstavljale donosnejši posel.
Sklep
Jamski turizem velja za eno najstarejših turističnih dejavnosti na
Slovenskem, saj je bil na območju Krasa prisoten že od zgodnjega novega
veka. Posebna naravna privlačnost so podzemne jame, ki so že v preteklo-
sti predstavljaje velik potencial za razvoj turistične atrakcije ter s tem odpi-
rale možnosti novih virov zaslužka za lokalno kmečko prebivalstvo iz ne-
17 V primeru Divaške jame vodniška služba ni bila regulirana (pravilniki, ceniki);
e dini dve določeni tarifi sta bili vstopnina in vodenje. Nakelski župan je priporočil,
da se za ogled (vstopnino) pobira 60 kr., 10 kr. za sveče in 10 kr. za magnezij. Plame
nice niso bile dovoljene (Puc 1999, 23; Žiberna 1981, 149). Poleg tega so bili odnosi
med Žiberno in lokalno oblastjo precej konfliktni. Žiberna, ki je odkril jamo, je sebe
videl kot edina sposobnega jamskega vodnika. Imel je status nekakšnega »skrbnika
in vodnika«, ki mu je za opravljeno delo plačevala uprava jame. Ker se mu skupnost
ni na noben način oddolžila oz. mu poplačala za njegovo pomembno odkritje, so mu
neuradno dovolili, da je postal glavni vodnik po jami. Težavni odnosi so se z ime
novanjem novega župana še stopnjevali (Žiberna 1981, 148–9).
18 Ni sledu o ljudski ali drugi obliki religionznih praks, ki bi bile povezane z Divaško
jamo in bi lahko kazale na poznavanje jame pred njenim uradnim odkritjem (glej
tudi Hrobat Virloget 2015).
271
