Page 15 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 15
model za pr eučevanje izseljenskih skupnosti na k anadsko-slovenskem pr imeru
način se v skupnosti ohranja slovenska narodna identiteta, ampak pred-
vsem sodobno stanje skupnosti ter možnosti za njeno krepitev.
Obravnave skupnosti se lotimo z aplikativnim pristopom1 oziroma z
metodo pragmatizma, katere jedro je po Williamu Jamesu sledenje prak-
tičnim posledicam (2002, 214). Pragmatična metoda torej izvira iz slede-
nja strukturi realnosti in strukturi našega spoznavanja le-te (2002, 220),
pri čemer je realnost odprta, ranljiva, nedokončana, subjekt pa nastopi, da
jo konča (Šimenc 2002, 223). James pragmatizem vidi kot pogled v priho-
dnost, v primerjavi z racionalizmom, ki se ozira k pretekli večnosti (2002,
123). Potemtakem pragmatizem omogoča empirični pristop, ki se »obrne
k stvarnosti in skladnosti, dejstvom, delovanju in moči« (James 2002, 39).
Postavke za sledenje strukturi realnosti smo določili po modelu Howarda
Gilesa (Nećak Lük 1998) oziroma njegovi t. i. taksonomiji strukturnih spre-
menljivk, ki učinkujejo na etnično-jezikovno vitalnost skupnosti in naj bi
torej predstavljale neposredno empirično realnost manjšinske skupnosti.
Delijo se na: statusne spremenljivke, ki kažejo izoblikovanost prestižnih
skupnostnih statusov (pravni; politični; ekonomski; socialni; družbeno-
-zgodovinski; jezikovni); demografske spremenljivke, ki prikazujejo skup-
nost v številkah (nacionalni teritorij; koncentracija razmerja; absolutno
število; naravni prirastek; mešani zakoni; imigracije; emigracije) ter insti-
tucionalno podporo (državna in/ali lastna institucionalna podpora v orga-
nizaciji manjšine; množična občila; vzgoja in izobraževanje; administra-
tivne usluge; industrija; veroizpoved; kultura; stiki z matico). Giles poleg
analize teh okoliščin empirične realnosti upošteva še subjektivni vidik pri-
padnikov. Preverja samopercepcijo manjšine v imenu članov skupnosti ter
zunanjih opazovalcev oz. večine, obojih z vprašalnikom (Nećak Lük 1998,
25). Slednji Gilesov pristop za subjektivno oceno vitalnosti nadomestimo s
t. i. participativnim modelom, kar po Michaelu Mullerju pomeni pristop in
dizajniranje z namenom, da se v procesu načrtovanja skuša aktivno vklju-
čiti vse strani sodelujočih. Tako se zagotovi, da rezultati ustrezajo potre-
bam skupnosti in da so zaradi tega sploh uporabni (Participatory Design
2015). Za ta model se odločimo, ker želimo, da rešitve za krepitev sloven-
ske narodne identitete v prvi vrsti ustrezajo obstoječim avtentičnim razme-
ram ter potrebam kanadsko-slovenske skupnosti in ne perspektivi ter prav-
noformalnim aktom matične Slovenije, vezanih na Slovence v izseljenstvu.
1 23 tednov terenskega dela med kanadskimi Slovenci v Ontariu od skupno 110 je del-
no financiral Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije za študijski obisk Vloga li-
terature v konstrukciji naroda v 2014.
13
način se v skupnosti ohranja slovenska narodna identiteta, ampak pred-
vsem sodobno stanje skupnosti ter možnosti za njeno krepitev.
Obravnave skupnosti se lotimo z aplikativnim pristopom1 oziroma z
metodo pragmatizma, katere jedro je po Williamu Jamesu sledenje prak-
tičnim posledicam (2002, 214). Pragmatična metoda torej izvira iz slede-
nja strukturi realnosti in strukturi našega spoznavanja le-te (2002, 220),
pri čemer je realnost odprta, ranljiva, nedokončana, subjekt pa nastopi, da
jo konča (Šimenc 2002, 223). James pragmatizem vidi kot pogled v priho-
dnost, v primerjavi z racionalizmom, ki se ozira k pretekli večnosti (2002,
123). Potemtakem pragmatizem omogoča empirični pristop, ki se »obrne
k stvarnosti in skladnosti, dejstvom, delovanju in moči« (James 2002, 39).
Postavke za sledenje strukturi realnosti smo določili po modelu Howarda
Gilesa (Nećak Lük 1998) oziroma njegovi t. i. taksonomiji strukturnih spre-
menljivk, ki učinkujejo na etnično-jezikovno vitalnost skupnosti in naj bi
torej predstavljale neposredno empirično realnost manjšinske skupnosti.
Delijo se na: statusne spremenljivke, ki kažejo izoblikovanost prestižnih
skupnostnih statusov (pravni; politični; ekonomski; socialni; družbeno-
-zgodovinski; jezikovni); demografske spremenljivke, ki prikazujejo skup-
nost v številkah (nacionalni teritorij; koncentracija razmerja; absolutno
število; naravni prirastek; mešani zakoni; imigracije; emigracije) ter insti-
tucionalno podporo (državna in/ali lastna institucionalna podpora v orga-
nizaciji manjšine; množična občila; vzgoja in izobraževanje; administra-
tivne usluge; industrija; veroizpoved; kultura; stiki z matico). Giles poleg
analize teh okoliščin empirične realnosti upošteva še subjektivni vidik pri-
padnikov. Preverja samopercepcijo manjšine v imenu članov skupnosti ter
zunanjih opazovalcev oz. večine, obojih z vprašalnikom (Nećak Lük 1998,
25). Slednji Gilesov pristop za subjektivno oceno vitalnosti nadomestimo s
t. i. participativnim modelom, kar po Michaelu Mullerju pomeni pristop in
dizajniranje z namenom, da se v procesu načrtovanja skuša aktivno vklju-
čiti vse strani sodelujočih. Tako se zagotovi, da rezultati ustrezajo potre-
bam skupnosti in da so zaradi tega sploh uporabni (Participatory Design
2015). Za ta model se odločimo, ker želimo, da rešitve za krepitev sloven-
ske narodne identitete v prvi vrsti ustrezajo obstoječim avtentičnim razme-
ram ter potrebam kanadsko-slovenske skupnosti in ne perspektivi ter prav-
noformalnim aktom matične Slovenije, vezanih na Slovence v izseljenstvu.
1 23 tednov terenskega dela med kanadskimi Slovenci v Ontariu od skupno 110 je del-
no financiral Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije za študijski obisk Vloga li-
terature v konstrukciji naroda v 2014.
13
