Page 16 - Čuš, Alenka, et al. ur. (2018). Družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kulturah, jezikih in literaturah. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 16
družbeni in politični procesi v sodobnih slovanskih kultur ah ...
V letu 2013 smo začeli s pilotskim ocenjevanjem vitalnosti skupnosti.
V seštevku skupne ocene vitalnosti po posamičnih kategorijah smo status-
ne spremenljivke kanadsko-slovenske skupnosti ocenili z oceno srednja vi-
talnost, institucionalno podporo z oceno srednje nizko. Zaradi pomanjka-
nja podatkov demografskih spremenljivk pa teh niti ni bilo mogoče oceniti
(Čuš 2013), zato ugotavljamo, da po Gilesovem modelu ne moremo prip-
raviti ocene vitalnosti skupnosti v celoti. Šele z notranjim statusom razi-
skovanja smo ugotovili tudi druge pomanjkljivosti Gilesovega modela. Ta
je namreč popolnoma osredotočen na formalno delovanje skupnosti, kar
nas postavi v veliko zadrego pri iskanju zapisanih argumentov, ko zaradi
prostovoljnega dela delovni procesi večinoma potekajo neformalno in/ali
v govorjenem jeziku. Prav tako smo prišli do sklepa, da čeprav gre za mo-
del, ki je namenjen ocenjevanju vitalnosti manjšin, preveč zavzema stališča
perspektive večinskega naroda oz. matične domovine. To je razvidno že iz
same zastavljene postavke državna in/ali lastna institucionalna podpora v
organizaciji manjšine. Ravno zaradi perspektive izvorne države Gilesovega
modela ne moremo uporabiti za ustrezno analizo vitalnosti strukture re-
alnosti, saj skupnost opazujemo kot samostojno in ne priključeno struktu-
ro. To pomeni, da jo opazujemo od znotraj ter s stališča kanadsko-sloven-
ske skupnosti in ne s perspektive izvorne ali ciljne države. Tak pristop se
izkaže za zelo relevantnega, zato izbira Gilesovega modela ne zadostuje oz.
ne ustreza.
Vzporednice za ohranjanje in krepitev narodne identitete iz socio-
lingvistike smo ugotovili v literarni zgodovini, v delu Marcella Potocca,
Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji: različice narodnega poziva v
literaturi in literarnih kontekstih (2012) in v udejanjanju narodnega pozi-
va (tudi interpelacije oz. naslavljanja). Narodni poziv po Potoccu združu-
je imaginarno in ideologijo. Imaginarno pomeni zmožnost tvorjenja po-
dob ali neomejen tok podob, ki je razpoložljiv za zamejitve v simbolnih
odnosih in so ga skupnosti vedno skušale fiksirati. Ideologijo pa Potocco
razume kot udejanjanje družbeno imaginarnega, ki teži k fiksaciji pomena
(2012, 238). Po Bogdanu Lešniku narodni poziv pomenijo dejanja v prak-
si, saj že Althusser vidi ideologijo kot družbeno tkivo in kot najrazlične-
jše rituale materialne eksistence ideološkega aparata, npr. mašo v cerkvi,
nepomembno nogometno tekmo v športnem društvu, šolski dan v neki
šoli (1997, 23–25). Lešnik kot dva pogoja za posrečeno interpelacijo navaja
prepoznanje dejanja in opiranje na predhodno interpelacijo (Lešnik 1997,
39–40). Potocco se v izhodišču loti vprašanja naroda in ga opredeli kot
14
V letu 2013 smo začeli s pilotskim ocenjevanjem vitalnosti skupnosti.
V seštevku skupne ocene vitalnosti po posamičnih kategorijah smo status-
ne spremenljivke kanadsko-slovenske skupnosti ocenili z oceno srednja vi-
talnost, institucionalno podporo z oceno srednje nizko. Zaradi pomanjka-
nja podatkov demografskih spremenljivk pa teh niti ni bilo mogoče oceniti
(Čuš 2013), zato ugotavljamo, da po Gilesovem modelu ne moremo prip-
raviti ocene vitalnosti skupnosti v celoti. Šele z notranjim statusom razi-
skovanja smo ugotovili tudi druge pomanjkljivosti Gilesovega modela. Ta
je namreč popolnoma osredotočen na formalno delovanje skupnosti, kar
nas postavi v veliko zadrego pri iskanju zapisanih argumentov, ko zaradi
prostovoljnega dela delovni procesi večinoma potekajo neformalno in/ali
v govorjenem jeziku. Prav tako smo prišli do sklepa, da čeprav gre za mo-
del, ki je namenjen ocenjevanju vitalnosti manjšin, preveč zavzema stališča
perspektive večinskega naroda oz. matične domovine. To je razvidno že iz
same zastavljene postavke državna in/ali lastna institucionalna podpora v
organizaciji manjšine. Ravno zaradi perspektive izvorne države Gilesovega
modela ne moremo uporabiti za ustrezno analizo vitalnosti strukture re-
alnosti, saj skupnost opazujemo kot samostojno in ne priključeno struktu-
ro. To pomeni, da jo opazujemo od znotraj ter s stališča kanadsko-sloven-
ske skupnosti in ne s perspektive izvorne ali ciljne države. Tak pristop se
izkaže za zelo relevantnega, zato izbira Gilesovega modela ne zadostuje oz.
ne ustreza.
Vzporednice za ohranjanje in krepitev narodne identitete iz socio-
lingvistike smo ugotovili v literarni zgodovini, v delu Marcella Potocca,
Nacionalni imaginariji, literarni imaginariji: različice narodnega poziva v
literaturi in literarnih kontekstih (2012) in v udejanjanju narodnega pozi-
va (tudi interpelacije oz. naslavljanja). Narodni poziv po Potoccu združu-
je imaginarno in ideologijo. Imaginarno pomeni zmožnost tvorjenja po-
dob ali neomejen tok podob, ki je razpoložljiv za zamejitve v simbolnih
odnosih in so ga skupnosti vedno skušale fiksirati. Ideologijo pa Potocco
razume kot udejanjanje družbeno imaginarnega, ki teži k fiksaciji pomena
(2012, 238). Po Bogdanu Lešniku narodni poziv pomenijo dejanja v prak-
si, saj že Althusser vidi ideologijo kot družbeno tkivo in kot najrazlične-
jše rituale materialne eksistence ideološkega aparata, npr. mašo v cerkvi,
nepomembno nogometno tekmo v športnem društvu, šolski dan v neki
šoli (1997, 23–25). Lešnik kot dva pogoja za posrečeno interpelacijo navaja
prepoznanje dejanja in opiranje na predhodno interpelacijo (Lešnik 1997,
39–40). Potocco se v izhodišču loti vprašanja naroda in ga opredeli kot
14
