Page 124 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 124
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ga. To pomeni, da je nujno treba upoštevati kot specifičnost tudi odsotnost
neke modalnosti ali označevalnega registra. In pri mobilnem telefonu gre
za odsotnost vidnega registra, kar posledično pomeni, da so v komunika-
ciji odsotne vse druge razsežnosti uporabnikove telesne navzočnosti razen
glasu, ki nastopa kot »sled« ali »emanacija« telesa. Povezovanje mobilne-
ga aparata z delom telesa oz. njegovo ekstenzijo je torej več kot fascinant-
no ob upoštevanju fizične odsotnosti telesnega v telefonski komunikaciji.
Fascinantno je tudi, da se vizualni register telefona, s pomočjo katerega bi
se uporabniki lahko videli, nikoli ni uveljavil, čeprav je bil prototip video-
telefona proizveden že pred kakimi 80 leti. Toda za telefonirajoče je lahko
odsotnost te modalnosti tudi specifična prednost, saj uporabnike osvobaja
teže telesne sonavzočnosti, pa tudi vrste možnih intersubjektivnih in druž-
benih implikacij v širokem spektru od erotike do agresije, od ignorance do
nadzora (gl. Bulc 2007: 77–82, 84–85), od medsebojne prepoznave sopri-
padnosti do izključevanja, od prepoznave enakosti do prepoznave zajetos-
ti v socialno dialektiko dominantnosti in podrejenosti. Glas kot nosilec go-
vora, ki reprezentira osebo, je edini znak telesnosti. Zlasti še pri mobilni
komunikaciji je odsotnost telesnosti zanimiva, saj tehnologija predpostavl-
ja možnost, da je telo v nenehnem spreminjanju lokacij in pozicij. Morda bi
lahko rekli, da je nadomestek te »evakuacije telesnosti« iz telefonske komu-
nikacije nekakšna »koncentracija ekspresivnosti«. Z mobilnim telefonom je
uporabnik govorno in glasovno stalno dosegljiv hkrati s tem, ko je fizično
nedotakljiv in prostorsko težko nadzorovan.
Izolirano, dostopno, obsesivno
Mobilne tehnologije so tehnološko mobiliziranemu človeku ponudile ne-
varno iluzijo, ki jo jemlje kot neko fatalistično uresničenje tisočletnih sanj,
to je, da z mobilno tehnologijo končno poseduje potrebno moč za abso-
lutno razpolaganje s svetom, stvarmi, informacijami, ljudmi na daljavo.
Število vernikov v neizbežno pomembnost mobilne tehnologije, ki krepi
dostopnost oz. dosegljivost in obenem nomadsko izolacijo (gl. Pajnik 2007:
39–53), skokovito narašča. Proizvajalci opreme in ponudniki mobilnih sto-
ritev to mobilno obsesijo s pridom izkoriščajo, saj na trg pošiljajo skoraj-
da nepregledno število izpopolnjenih modelov z vedno več in bolj ali manj
uporabnimi funkcijami, ki naj bi izpolnile človekove najbolj skrite želje.
Napovedi o tem, kaj vse bomo lahko že v kratkem počeli z aparati mobilne
telefonije, zvenijo skoraj futuristično. Bržkone ni več daleč čas, ko nas bodo
trgovci začeli spraševati: »Kako boste plačali, z gotovino ali telefonom?«, saj
124
ga. To pomeni, da je nujno treba upoštevati kot specifičnost tudi odsotnost
neke modalnosti ali označevalnega registra. In pri mobilnem telefonu gre
za odsotnost vidnega registra, kar posledično pomeni, da so v komunika-
ciji odsotne vse druge razsežnosti uporabnikove telesne navzočnosti razen
glasu, ki nastopa kot »sled« ali »emanacija« telesa. Povezovanje mobilne-
ga aparata z delom telesa oz. njegovo ekstenzijo je torej več kot fascinant-
no ob upoštevanju fizične odsotnosti telesnega v telefonski komunikaciji.
Fascinantno je tudi, da se vizualni register telefona, s pomočjo katerega bi
se uporabniki lahko videli, nikoli ni uveljavil, čeprav je bil prototip video-
telefona proizveden že pred kakimi 80 leti. Toda za telefonirajoče je lahko
odsotnost te modalnosti tudi specifična prednost, saj uporabnike osvobaja
teže telesne sonavzočnosti, pa tudi vrste možnih intersubjektivnih in druž-
benih implikacij v širokem spektru od erotike do agresije, od ignorance do
nadzora (gl. Bulc 2007: 77–82, 84–85), od medsebojne prepoznave sopri-
padnosti do izključevanja, od prepoznave enakosti do prepoznave zajetos-
ti v socialno dialektiko dominantnosti in podrejenosti. Glas kot nosilec go-
vora, ki reprezentira osebo, je edini znak telesnosti. Zlasti še pri mobilni
komunikaciji je odsotnost telesnosti zanimiva, saj tehnologija predpostavl-
ja možnost, da je telo v nenehnem spreminjanju lokacij in pozicij. Morda bi
lahko rekli, da je nadomestek te »evakuacije telesnosti« iz telefonske komu-
nikacije nekakšna »koncentracija ekspresivnosti«. Z mobilnim telefonom je
uporabnik govorno in glasovno stalno dosegljiv hkrati s tem, ko je fizično
nedotakljiv in prostorsko težko nadzorovan.
Izolirano, dostopno, obsesivno
Mobilne tehnologije so tehnološko mobiliziranemu človeku ponudile ne-
varno iluzijo, ki jo jemlje kot neko fatalistično uresničenje tisočletnih sanj,
to je, da z mobilno tehnologijo končno poseduje potrebno moč za abso-
lutno razpolaganje s svetom, stvarmi, informacijami, ljudmi na daljavo.
Število vernikov v neizbežno pomembnost mobilne tehnologije, ki krepi
dostopnost oz. dosegljivost in obenem nomadsko izolacijo (gl. Pajnik 2007:
39–53), skokovito narašča. Proizvajalci opreme in ponudniki mobilnih sto-
ritev to mobilno obsesijo s pridom izkoriščajo, saj na trg pošiljajo skoraj-
da nepregledno število izpopolnjenih modelov z vedno več in bolj ali manj
uporabnimi funkcijami, ki naj bi izpolnile človekove najbolj skrite želje.
Napovedi o tem, kaj vse bomo lahko že v kratkem počeli z aparati mobilne
telefonije, zvenijo skoraj futuristično. Bržkone ni več daleč čas, ko nas bodo
trgovci začeli spraševati: »Kako boste plačali, z gotovino ali telefonom?«, saj
124
