Page 140 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 140
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
eni strani, na drugi pa najbrž kaže alternativno upravljanje z lastno manj-
šinsko identiteto, v očeh katere slovenski mediji ne opravljajo svoje naloge
ravno v skladu z manjšinskim pričakovanjem. To izreko pa velja nadgradi-
ti še z eno aktersko prepoznavo, ki jo je navedla vsaj polovica sogovornikov,
in to je, da so slovenski in manjšinski mediji integracijske procese, vključ-
no s prikazom »padca meje« vstavljali v pretirano glorificirajoč tekstualni
in vizualni diskurz, ki so ga spremljali izdatni procesi lokalne folkloristič-
ne ceremonializacije. Ta ples medijskih besed in avdio-vizualnih podob se
je na naslovnicah nekaterih slovenskih, obmejnih in manjšinskih medijev
po mnenju nekaj sogovornikov prelevil v medijski spektakel, v katerem so
mediji dejansko obmejno družbeno realnost prekrili oziroma zamaskirali
v obljube družbene transformacije. Večina sogovornikov je tako sugerira-
la, da je ta instanten ceremonial medijske transformacije oziroma »praz-
nik« izjemne mejnostne situacije dokaj hitro izzvenel v običajnem obmej-
nem manjšinskem vsakdanu. Po vsem tem dokaj vzajemno orkestriranem
medijskem ceremonialu je, kakor je pikro pridal sogovornik INFm1, »po-
znavanje naše zamejske stvarnosti s strani Slovencev v Sloveniji« ostal ne-
dosežen izziv za osrednje slovenske nacionalne medije in njihove javnosti.
»Domet identitetnih simbolov manjšine ne more biti le v tržnih
znamkah ali medijskih zgodbah«
Kadar pomislimo na slovensko manjšino v Italiji, še zlasti, če to našo
predstavo inspirira pretežno poročanje osrednjih slovenskih medijev o
manjšini, najprej pomislimo na njene probleme. Toda naši sogovorniki so
nas vendarle skušali prepričati, da ima življenje manjšine tudi svojo pozi-
tivnejšo plat, plat prosperitete, vitalnosti, ustvarjalnosti, večjezičnosti, ino-
vativnosti, prilagodljivosti. Namen tega sklopa je zato ugotoviti, kako so-
govorniki prepoznavajo prednosti manjšine kot take in svoje lastne osebne
poglede na svoj manjšinski in/ali poklicni status.
Na podlagi zbrane etnografije bi lahko konstatirali, da bi lahko bili
identitetni simboli slovenstva v Italiji raznovrstni (od gledališča v Trstu,
raznih folklornih prireditev, kraške ohceti, tržnih znamk, kmetijskih izdel-
kov, pevskih zborov do prepoznanih javnih osebnosti iz vrst manjšinske
kulture, politike, športa, znanosti, gospodarstva ipd.). Pri opredeljevanju
simbolov je pri sogovornikih zaznati karakteristično egocentristično ak-
tersko perspektivo, pri kateri vsak sogovornik najraje izhaja iz svoje druž-
bene pozicije ali branže delovanja. Sogovorniki s področja politike so kot
identitetni simbol manjšine videli v potencialu slovenskega jezika samega,
140
eni strani, na drugi pa najbrž kaže alternativno upravljanje z lastno manj-
šinsko identiteto, v očeh katere slovenski mediji ne opravljajo svoje naloge
ravno v skladu z manjšinskim pričakovanjem. To izreko pa velja nadgradi-
ti še z eno aktersko prepoznavo, ki jo je navedla vsaj polovica sogovornikov,
in to je, da so slovenski in manjšinski mediji integracijske procese, vključ-
no s prikazom »padca meje« vstavljali v pretirano glorificirajoč tekstualni
in vizualni diskurz, ki so ga spremljali izdatni procesi lokalne folkloristič-
ne ceremonializacije. Ta ples medijskih besed in avdio-vizualnih podob se
je na naslovnicah nekaterih slovenskih, obmejnih in manjšinskih medijev
po mnenju nekaj sogovornikov prelevil v medijski spektakel, v katerem so
mediji dejansko obmejno družbeno realnost prekrili oziroma zamaskirali
v obljube družbene transformacije. Večina sogovornikov je tako sugerira-
la, da je ta instanten ceremonial medijske transformacije oziroma »praz-
nik« izjemne mejnostne situacije dokaj hitro izzvenel v običajnem obmej-
nem manjšinskem vsakdanu. Po vsem tem dokaj vzajemno orkestriranem
medijskem ceremonialu je, kakor je pikro pridal sogovornik INFm1, »po-
znavanje naše zamejske stvarnosti s strani Slovencev v Sloveniji« ostal ne-
dosežen izziv za osrednje slovenske nacionalne medije in njihove javnosti.
»Domet identitetnih simbolov manjšine ne more biti le v tržnih
znamkah ali medijskih zgodbah«
Kadar pomislimo na slovensko manjšino v Italiji, še zlasti, če to našo
predstavo inspirira pretežno poročanje osrednjih slovenskih medijev o
manjšini, najprej pomislimo na njene probleme. Toda naši sogovorniki so
nas vendarle skušali prepričati, da ima življenje manjšine tudi svojo pozi-
tivnejšo plat, plat prosperitete, vitalnosti, ustvarjalnosti, večjezičnosti, ino-
vativnosti, prilagodljivosti. Namen tega sklopa je zato ugotoviti, kako so-
govorniki prepoznavajo prednosti manjšine kot take in svoje lastne osebne
poglede na svoj manjšinski in/ali poklicni status.
Na podlagi zbrane etnografije bi lahko konstatirali, da bi lahko bili
identitetni simboli slovenstva v Italiji raznovrstni (od gledališča v Trstu,
raznih folklornih prireditev, kraške ohceti, tržnih znamk, kmetijskih izdel-
kov, pevskih zborov do prepoznanih javnih osebnosti iz vrst manjšinske
kulture, politike, športa, znanosti, gospodarstva ipd.). Pri opredeljevanju
simbolov je pri sogovornikih zaznati karakteristično egocentristično ak-
tersko perspektivo, pri kateri vsak sogovornik najraje izhaja iz svoje druž-
bene pozicije ali branže delovanja. Sogovorniki s področja politike so kot
identitetni simbol manjšine videli v potencialu slovenskega jezika samega,
140
