Page 144 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 144
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
tudi o dogajanju v drugih manjšinah. Ne poznam drugega me-
dija, ki celoviteje poroča o Slovencih, ki živijo v matični državi
in zamejstvu. Posebno vlogo pa ima tu tudi regionalni sedež v
Kopru RTV in Primorske novice. Mislim, da so ti mediji zelo po-
zorni. Drugi mediji ne. (INFm4)
»Dostop manjšine do medijev ni problem, problem je medijska
obravnava manjšine«
Tretji tematski sklop naše terenske raziskave je izhajal iz hipoteze, da v ve-
liki večini javno obravnavanih zadev o manjšini v slovenskih medijih nje-
no prikazovanje pretežno umešča na odnos problem manjšine – uradna
slovenska politika, ki bodisi ne posveča dovolj pozornosti manjšini, bodisi
je ne vključuje v zadovoljivi ali pričakovani meri v slovensko politično živ-
ljenje. Tako se dogaja, da probleme manjšine zaznava predvsem manjšina
sama. Namen sklopa torej je bil odstreti pogled v to, kakšen je dostop pred-
stavnikov manjšine do medijskih vsebin iz »matične domovine«, kako oce-
njujejo prikazovanje manjšine v slovenskih medijih in kaj bi spremenili.
Toda preden se lotimo analitskega izrisovanja akterskih perspektiv,
naj naredimo kratko revizijo »teorije« in spoznanj dosedanjega medijske-
ga ukvarjanja s slovenskimi manjšinskimi mediji in njihovim prispevkom
k ohranjanju »narodnostne identitete« (Bašić Hrvatin 2009; Beltram 1986;
Busch 1993, 1999, 2004; Erjavec 2009; Komac 2007; Makarovič in Rončević
2006; Susič 1986; Valenčič 1996). Emidij Susič v triadni shemi komunika-
cijskih tokov manjšina – Slovenija – italijanska večina referira na »tri glav-
ne informacijsko-komunikacijske tokove za vsako skupnost: en takšen tok je
namenjen pripadnikom same skupnosti in dva druga pripadnikom preosta-
lih dveh skupnosti« (Susič 1986: 1524). Potemtakem ima pripadnik manjši-
ne priložnost spremljati devet komunikacijskih tokov, ki jih prenašajo po-
samezne vrste medijev (manjšinski, italijanski večinski v Italiji in slovenski
v Sloveniji). Manjšinski mediji so večinoma namenjeni notranjemu povezo-
vanju manjšine, njeni zunanji razpoznavnosti v odnosu do večine in pove-
zovanju s Slovenijo. Mediji v Sloveniji pa so po Susičevih besedah namen-
jeni povezovanju in krepitvi sodelovanja manjšine s Slovenijo predvsem na
področju kulture. Ob vedno spreminjajočih se parametrih političnega in
ekonomskega sistema na obeh straneh meje se po Susiču izrisuje, da ohran-
janje nacionalne identitete manjšine vse bolj pogojuje in vzpostavlja tudi
povezovanje in sodelovanje manjšine in Slovenije na civilno-družbenem,
političnem in ekonomskem področju. Manjšinski in nacionalni mediji iz
144
tudi o dogajanju v drugih manjšinah. Ne poznam drugega me-
dija, ki celoviteje poroča o Slovencih, ki živijo v matični državi
in zamejstvu. Posebno vlogo pa ima tu tudi regionalni sedež v
Kopru RTV in Primorske novice. Mislim, da so ti mediji zelo po-
zorni. Drugi mediji ne. (INFm4)
»Dostop manjšine do medijev ni problem, problem je medijska
obravnava manjšine«
Tretji tematski sklop naše terenske raziskave je izhajal iz hipoteze, da v ve-
liki večini javno obravnavanih zadev o manjšini v slovenskih medijih nje-
no prikazovanje pretežno umešča na odnos problem manjšine – uradna
slovenska politika, ki bodisi ne posveča dovolj pozornosti manjšini, bodisi
je ne vključuje v zadovoljivi ali pričakovani meri v slovensko politično živ-
ljenje. Tako se dogaja, da probleme manjšine zaznava predvsem manjšina
sama. Namen sklopa torej je bil odstreti pogled v to, kakšen je dostop pred-
stavnikov manjšine do medijskih vsebin iz »matične domovine«, kako oce-
njujejo prikazovanje manjšine v slovenskih medijih in kaj bi spremenili.
Toda preden se lotimo analitskega izrisovanja akterskih perspektiv,
naj naredimo kratko revizijo »teorije« in spoznanj dosedanjega medijske-
ga ukvarjanja s slovenskimi manjšinskimi mediji in njihovim prispevkom
k ohranjanju »narodnostne identitete« (Bašić Hrvatin 2009; Beltram 1986;
Busch 1993, 1999, 2004; Erjavec 2009; Komac 2007; Makarovič in Rončević
2006; Susič 1986; Valenčič 1996). Emidij Susič v triadni shemi komunika-
cijskih tokov manjšina – Slovenija – italijanska večina referira na »tri glav-
ne informacijsko-komunikacijske tokove za vsako skupnost: en takšen tok je
namenjen pripadnikom same skupnosti in dva druga pripadnikom preosta-
lih dveh skupnosti« (Susič 1986: 1524). Potemtakem ima pripadnik manjši-
ne priložnost spremljati devet komunikacijskih tokov, ki jih prenašajo po-
samezne vrste medijev (manjšinski, italijanski večinski v Italiji in slovenski
v Sloveniji). Manjšinski mediji so večinoma namenjeni notranjemu povezo-
vanju manjšine, njeni zunanji razpoznavnosti v odnosu do večine in pove-
zovanju s Slovenijo. Mediji v Sloveniji pa so po Susičevih besedah namen-
jeni povezovanju in krepitvi sodelovanja manjšine s Slovenijo predvsem na
področju kulture. Ob vedno spreminjajočih se parametrih političnega in
ekonomskega sistema na obeh straneh meje se po Susiču izrisuje, da ohran-
janje nacionalne identitete manjšine vse bolj pogojuje in vzpostavlja tudi
povezovanje in sodelovanje manjšine in Slovenije na civilno-družbenem,
političnem in ekonomskem področju. Manjšinski in nacionalni mediji iz
144
