Page 154 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 154
medijske etnografije: k antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja
ših sogovornic: »Dostop manjšine do medijev ni problem, problem je medij-
ska obravnava manjšine« (INFž15).
»V Sežani obiskujem fitness, torej redno čezmejno sodelujem«
Po tem, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in nato še v schengen-
sko območje, se je začelo v slovenski in manjšinski javnosti izpostavljati
potenciale čezmejnega sodelovanja in komuniciranja kot tistega principa
vzpostavljanja medčloveških stikov, ki lahko koristi obmejnemu območju
pri njegovem razvoju. Ob tem se je začelo zlasti poudarjati regionalnost kot
tisto obliko organiziranosti obmejnega območja, ki lahko uspešno prese-
že nevidno državno mejo, ki obmejni prostor politično in administrativno
deli, in pospeši enovit razvoj zamejskega in slovenskega obmejnega teritori-
ja. Namen vprašanj tega sklopa je tako bil ugotoviti obstoječe čezmejne ko-
munikacijske tokove sogovornikov, predvsem pa to, kako sogovorniki re-
flektirajo možnosti za izboljšanje in okrepitev tako manjšinskih oziroma
skupnostnih kakor tudi svojih osebnih oziroma individualnih čezmejnih
komunikacijskih tokov.
Naravo čezmejnega javnega komuniciranja na področju slovensko-ita-
lijanskega obmejne situacije po pisanju Petra Sekloče (2008; 2009) zazna-
mujejo trije medsebojno prepleteni procesi: a) Poleg pregovorno nizke ne-
sorazmernosti v pozornosti večina medijev na obeh straneh meje največ
pozornosti namenja institucionalnemu oziroma sistemskemu dogajanju v
sferi nacionalne, regionalne in lokalne politike in ekonomije. Če manjšinski
mediji, tako Sekloča, še pokrivajo civilnodružbeno dogajanje v Sloveniji, pa
tisk v Sloveniji prikaže komunikacijske napore civilne družbe pri sloven-
ski manjšini čez mejo le ob izrazitih konfliktih, ki jih razkrivajo manjšin-
ske civilnodružbene skupine; b) Naslednja značilnost je »čezmejna javna
razprava« in njena realna eksistenčna možnost, saj jo določa visoka stopn-
ja subvencionirah informacij, kar je neposredna posledica osredotočenos-
ti medijev na politični in ekonomski habitus, v katerem imajo akterji na eni
in drugi strani meje relativno dovolj socioekonomskih in političnih virov
v primerjavi s tistimi, ki bi izvirali iz civilne družbe same; c) Tretja dimen-
zija konkretne obmejne socialne situacije pa je obarvana z napori sloven-
ske manjšine v Italiji, ki skušajo doseči prepoznavnost in stimulirati tok in-
formacij od manjšine v Slovenijo in povratni tok informacij iz Slovenije v
manjšino.
Pravkar navedeno zaznavo čezmejnega komuniciranja, ki predpostav
lja neko novo čezmejno javnost, je treba nadgraditi s pogledom, da vidnost
154
ših sogovornic: »Dostop manjšine do medijev ni problem, problem je medij-
ska obravnava manjšine« (INFž15).
»V Sežani obiskujem fitness, torej redno čezmejno sodelujem«
Po tem, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in nato še v schengen-
sko območje, se je začelo v slovenski in manjšinski javnosti izpostavljati
potenciale čezmejnega sodelovanja in komuniciranja kot tistega principa
vzpostavljanja medčloveških stikov, ki lahko koristi obmejnemu območju
pri njegovem razvoju. Ob tem se je začelo zlasti poudarjati regionalnost kot
tisto obliko organiziranosti obmejnega območja, ki lahko uspešno prese-
že nevidno državno mejo, ki obmejni prostor politično in administrativno
deli, in pospeši enovit razvoj zamejskega in slovenskega obmejnega teritori-
ja. Namen vprašanj tega sklopa je tako bil ugotoviti obstoječe čezmejne ko-
munikacijske tokove sogovornikov, predvsem pa to, kako sogovorniki re-
flektirajo možnosti za izboljšanje in okrepitev tako manjšinskih oziroma
skupnostnih kakor tudi svojih osebnih oziroma individualnih čezmejnih
komunikacijskih tokov.
Naravo čezmejnega javnega komuniciranja na področju slovensko-ita-
lijanskega obmejne situacije po pisanju Petra Sekloče (2008; 2009) zazna-
mujejo trije medsebojno prepleteni procesi: a) Poleg pregovorno nizke ne-
sorazmernosti v pozornosti večina medijev na obeh straneh meje največ
pozornosti namenja institucionalnemu oziroma sistemskemu dogajanju v
sferi nacionalne, regionalne in lokalne politike in ekonomije. Če manjšinski
mediji, tako Sekloča, še pokrivajo civilnodružbeno dogajanje v Sloveniji, pa
tisk v Sloveniji prikaže komunikacijske napore civilne družbe pri sloven-
ski manjšini čez mejo le ob izrazitih konfliktih, ki jih razkrivajo manjšin-
ske civilnodružbene skupine; b) Naslednja značilnost je »čezmejna javna
razprava« in njena realna eksistenčna možnost, saj jo določa visoka stopn-
ja subvencionirah informacij, kar je neposredna posledica osredotočenos-
ti medijev na politični in ekonomski habitus, v katerem imajo akterji na eni
in drugi strani meje relativno dovolj socioekonomskih in političnih virov
v primerjavi s tistimi, ki bi izvirali iz civilne družbe same; c) Tretja dimen-
zija konkretne obmejne socialne situacije pa je obarvana z napori sloven-
ske manjšine v Italiji, ki skušajo doseči prepoznavnost in stimulirati tok in-
formacij od manjšine v Slovenijo in povratni tok informacij iz Slovenije v
manjšino.
Pravkar navedeno zaznavo čezmejnega komuniciranja, ki predpostav
lja neko novo čezmejno javnost, je treba nadgraditi s pogledom, da vidnost
154
