Page 159 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 159
mediji v očeh nacionalne manjšine ...
zorientiranost sogovornikov, saj so razne morebitne kontradikcije in hete-
rogenosti akterske vednosti tako rekoč inherentna lastnost, ki konstituira
sleherno človeško dojemanje in samodojemanje v neki intersubjektivni si-
tuaciji, velja pa biti na takšne odstopajoče zasuke v percepiji pozoren, saj
lahko dragoceno prispevajo k obelodanjanju realitet socialnega sveta. In
tako smo jih jemali tudi v naši etnografiji, kjer najdemo prenekatero »ne-
pravovernost«, za katero se zdi, da spodkopava nanašalni red številnih bolj
ali manj formaliziranih ali drugovrstnih javnih diskurzov. V zadnjih ne-
kaj letih se je mnogovrstna agenda čezmejnega sodelovanja na zahodni
meji, sestoječa iz političnih izjav, akademističnih stališč, medijskih objav
in ljudskih teorij, koncentrirala okrog nekaj dobro poznanih, a docela sa-
moumevnih nanašalnosti in z njimi povezanimi predsodki o drugem na
drugi strani meje: prvič, padec meje naj bi okrepil čezmejno sodelovanje, ki
ga prej ni bilo ali ga je v dobršni meri onemogočala prav meja v metafori že-
lezne zavese; drugič, čezmejno aktivnost pretežno predeterminira potroš-
niški turizem Slovencev, ki hodijo iz Slovenije množično nakupovat v Trst;
tretjič, Italijani Slovenijo še zmeraj vidijo kot Jugoslavijo ali sovjetski blok;
četrtič, Slovenci v zamejstvu so lahko samo Slovenci in ne morejo hkrati
biti tudi Italijani; petič, ko se na slovenski strani razmišlja o čezmejnem so-
delovanju, se praviloma premalo misli na večinsko italijansko populacijo;
šestič, pri prikazovanju manjšine se medije iz Slovenije obtožuje, manjšin-
ske viktimizira, italijanske pa prezira; in sedmič, čezmejnega sodelovanja
ni nikoli dovolj, zato ga je treba nenehno spodbujati.
Naši sogovorniki oporekajo tovrstnim samoumevnostim in jih boga-
to okarakterzirajo s personaliziranimi pogledi, ki nakazujejo, da gre pri
tovrstnih kolektiviziranih nanašalnostih za sodobne mitološke naraci-
je barthesovskega tipa, podprte v pretežni meri s stereotipi in predsodki.
Navedimo posamezne primere za zgoraj navedene mite.
1. Mit o neprebojni železni zavesi
Sogovornik INFm2 na naše vprašanje, ali je pred padcem meje sodeloval
prek meje v večji ali manjši meri, izrazi naslednje čudenje: »Skoraj absur-
dno je, da sem imel v času bivše Jugoslavije veliko več stikov z jugoslovanski-
mi reprezentati in trenerji, kot so Novosel, Žeravica, Nikolić. S Tanjevićem
sva bila na 'ti'. Smo si izmenjavali obiske, jaz sem hodil v Beograd, v Zagreb,
Ljubljano. Tudi oni so prihajali k nam, so učili naše fante trenirat. Je skoraj
absurdno, ker po padcu meje, namesto da bi se to sodelovanje še bolj razši-
rilo, poglobilo, je prišla ena faza stagnacije. Saj je bilo še naprej sodelovanje,
159
zorientiranost sogovornikov, saj so razne morebitne kontradikcije in hete-
rogenosti akterske vednosti tako rekoč inherentna lastnost, ki konstituira
sleherno človeško dojemanje in samodojemanje v neki intersubjektivni si-
tuaciji, velja pa biti na takšne odstopajoče zasuke v percepiji pozoren, saj
lahko dragoceno prispevajo k obelodanjanju realitet socialnega sveta. In
tako smo jih jemali tudi v naši etnografiji, kjer najdemo prenekatero »ne-
pravovernost«, za katero se zdi, da spodkopava nanašalni red številnih bolj
ali manj formaliziranih ali drugovrstnih javnih diskurzov. V zadnjih ne-
kaj letih se je mnogovrstna agenda čezmejnega sodelovanja na zahodni
meji, sestoječa iz političnih izjav, akademističnih stališč, medijskih objav
in ljudskih teorij, koncentrirala okrog nekaj dobro poznanih, a docela sa-
moumevnih nanašalnosti in z njimi povezanimi predsodki o drugem na
drugi strani meje: prvič, padec meje naj bi okrepil čezmejno sodelovanje, ki
ga prej ni bilo ali ga je v dobršni meri onemogočala prav meja v metafori že-
lezne zavese; drugič, čezmejno aktivnost pretežno predeterminira potroš-
niški turizem Slovencev, ki hodijo iz Slovenije množično nakupovat v Trst;
tretjič, Italijani Slovenijo še zmeraj vidijo kot Jugoslavijo ali sovjetski blok;
četrtič, Slovenci v zamejstvu so lahko samo Slovenci in ne morejo hkrati
biti tudi Italijani; petič, ko se na slovenski strani razmišlja o čezmejnem so-
delovanju, se praviloma premalo misli na večinsko italijansko populacijo;
šestič, pri prikazovanju manjšine se medije iz Slovenije obtožuje, manjšin-
ske viktimizira, italijanske pa prezira; in sedmič, čezmejnega sodelovanja
ni nikoli dovolj, zato ga je treba nenehno spodbujati.
Naši sogovorniki oporekajo tovrstnim samoumevnostim in jih boga-
to okarakterzirajo s personaliziranimi pogledi, ki nakazujejo, da gre pri
tovrstnih kolektiviziranih nanašalnostih za sodobne mitološke naraci-
je barthesovskega tipa, podprte v pretežni meri s stereotipi in predsodki.
Navedimo posamezne primere za zgoraj navedene mite.
1. Mit o neprebojni železni zavesi
Sogovornik INFm2 na naše vprašanje, ali je pred padcem meje sodeloval
prek meje v večji ali manjši meri, izrazi naslednje čudenje: »Skoraj absur-
dno je, da sem imel v času bivše Jugoslavije veliko več stikov z jugoslovanski-
mi reprezentati in trenerji, kot so Novosel, Žeravica, Nikolić. S Tanjevićem
sva bila na 'ti'. Smo si izmenjavali obiske, jaz sem hodil v Beograd, v Zagreb,
Ljubljano. Tudi oni so prihajali k nam, so učili naše fante trenirat. Je skoraj
absurdno, ker po padcu meje, namesto da bi se to sodelovanje še bolj razši-
rilo, poglobilo, je prišla ena faza stagnacije. Saj je bilo še naprej sodelovanje,
159
