Page 257 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 257
časopis in njegovi bralci ...
nost, želimo si čim več člankov o tem, kaj se dogaja, ne pa o tem, kar nam
sporočajo komunikatorji različnih institucij, podjetij, občin in tako dalje.« In
dodaja, da številne opazke glede današnjega novinarskega dela čisto ne dr-
žijo: »To, da novinarji poročajo s tiskovnih konferenc, je mit, ki bi ga bilo tre-
ba opustiti. To je morda bilo pred petnajstimi leti … Tega zdaj ni več. Da bi
vzeli tiskovno konferenco kot newsworthy dogodek, tega ni več. Mi hodimo
na tiskovne konference, ampak je generalno že sprejeto prepričanje, da ne po-
ročamo v stilu ' je rekel', ' je poudaril'. S tiskovne konference pač vzameš, kar
se ti zdi smiselno, in to po potrebi razširiš.« Tudi druga zaposlena INFž3 prit-
rjuje, da si v uredništvu novinarji čim bolj prizadevajo »neposredno pač pri-
ti v stik z ljudmi, ne pa svoje poročanje osnovati zgolj na tiskovkah«.
Novinarka INFž4 je v svojem opisovanju novinarjevih delovnih nalog ozi-
roma situacij podala pogled na lastno delo: »Poleg uradnih virov vsebine
oblikujem še z drugimi viri, na terenu s stiki z ljudmi, skozi dolgoletne izku-
šnje. Večina vsebin nastaja na podlagi mojih virov, zanimanja za določene
teme, srečanja z določenimi temami, ko nekaj slišim v svoji okolici in si to za-
beležim v spomin ali na papir in iz tega ustvarjam bazo informacij. Bralcem
želim posredovati nekaj novega, kar uradni viri bralcem ne dajo, ne morejo
se zanesti za njih.« Novinarka INFž5 takole predstavi svoj delovnik: »Delo
novinarja je zelo zahtevno delo, ker moraš biti vseskozi na preži, celo zunaj
delovnega časa. To moraš vzeti kot poslanstvo, ne le službo, če hočeš biti do-
ber. Vsak dober novinar bi moral imeti tudi dobre informatorje. Le tako lah-
ko prodre globlje pod površino teme, ki jo obdeluje … Moje delo se začne do-
poldan, v večini primerov od 9. ure naprej, konča se okoli 21. ure. Če je
potrebno zaradi izjemnih okoliščin, se termin podaljša za dobro uro vsaj …
Pisanje se začne po 10. uri. Zaželeno je, da je tekst oddan najkasneje do 19.
ure, v urednštvu aktualnega dogajanja tudi do 20. ure. Vendar se ne konča
več kot do 21. ure, saj nimamo svoje tiskarne in to je velik problem. Dogodki
nam zato včasih uidejo in smo pozni, predvsem v primeru večernih dogod-
kov.« Nadalje razloži, da v nekaterih njihovih uredništvih obstaja de-
žurstvo, v drugih je vedno nekdo na razpolago, če se zgodi kaj nepredvidl-
jivega, a hkrati samokritično dodaja: »Ni se še zgodilo, da se ne bi uspeli
prilagoditi nenapovedanim situacijam. Po drugi strani pa kažemo tudi na
okornost. Za določene stvari v uredništvu vemo, pa vseeno nekako podlega-
mo filozofiji 'bomo že'. Ampak to se ne dogaja zato, ker bi bili leni, ampak po
mojem zato, ker nas ni dovolj. To bi želela spremeniti. Smo obremenjeni, ker
smo kadrovsko podhranjeni.« Na to so opozorili skoraj vsi zaposleni, pou-
darjajoč, da samoiniciativa njihovih novinarjev nikoli ni bila problem, saj
257
nost, želimo si čim več člankov o tem, kaj se dogaja, ne pa o tem, kar nam
sporočajo komunikatorji različnih institucij, podjetij, občin in tako dalje.« In
dodaja, da številne opazke glede današnjega novinarskega dela čisto ne dr-
žijo: »To, da novinarji poročajo s tiskovnih konferenc, je mit, ki bi ga bilo tre-
ba opustiti. To je morda bilo pred petnajstimi leti … Tega zdaj ni več. Da bi
vzeli tiskovno konferenco kot newsworthy dogodek, tega ni več. Mi hodimo
na tiskovne konference, ampak je generalno že sprejeto prepričanje, da ne po-
ročamo v stilu ' je rekel', ' je poudaril'. S tiskovne konference pač vzameš, kar
se ti zdi smiselno, in to po potrebi razširiš.« Tudi druga zaposlena INFž3 prit-
rjuje, da si v uredništvu novinarji čim bolj prizadevajo »neposredno pač pri-
ti v stik z ljudmi, ne pa svoje poročanje osnovati zgolj na tiskovkah«.
Novinarka INFž4 je v svojem opisovanju novinarjevih delovnih nalog ozi-
roma situacij podala pogled na lastno delo: »Poleg uradnih virov vsebine
oblikujem še z drugimi viri, na terenu s stiki z ljudmi, skozi dolgoletne izku-
šnje. Večina vsebin nastaja na podlagi mojih virov, zanimanja za določene
teme, srečanja z določenimi temami, ko nekaj slišim v svoji okolici in si to za-
beležim v spomin ali na papir in iz tega ustvarjam bazo informacij. Bralcem
želim posredovati nekaj novega, kar uradni viri bralcem ne dajo, ne morejo
se zanesti za njih.« Novinarka INFž5 takole predstavi svoj delovnik: »Delo
novinarja je zelo zahtevno delo, ker moraš biti vseskozi na preži, celo zunaj
delovnega časa. To moraš vzeti kot poslanstvo, ne le službo, če hočeš biti do-
ber. Vsak dober novinar bi moral imeti tudi dobre informatorje. Le tako lah-
ko prodre globlje pod površino teme, ki jo obdeluje … Moje delo se začne do-
poldan, v večini primerov od 9. ure naprej, konča se okoli 21. ure. Če je
potrebno zaradi izjemnih okoliščin, se termin podaljša za dobro uro vsaj …
Pisanje se začne po 10. uri. Zaželeno je, da je tekst oddan najkasneje do 19.
ure, v urednštvu aktualnega dogajanja tudi do 20. ure. Vendar se ne konča
več kot do 21. ure, saj nimamo svoje tiskarne in to je velik problem. Dogodki
nam zato včasih uidejo in smo pozni, predvsem v primeru večernih dogod-
kov.« Nadalje razloži, da v nekaterih njihovih uredništvih obstaja de-
žurstvo, v drugih je vedno nekdo na razpolago, če se zgodi kaj nepredvidl-
jivega, a hkrati samokritično dodaja: »Ni se še zgodilo, da se ne bi uspeli
prilagoditi nenapovedanim situacijam. Po drugi strani pa kažemo tudi na
okornost. Za določene stvari v uredništvu vemo, pa vseeno nekako podlega-
mo filozofiji 'bomo že'. Ampak to se ne dogaja zato, ker bi bili leni, ampak po
mojem zato, ker nas ni dovolj. To bi želela spremeniti. Smo obremenjeni, ker
smo kadrovsko podhranjeni.« Na to so opozorili skoraj vsi zaposleni, pou-
darjajoč, da samoiniciativa njihovih novinarjev nikoli ni bila problem, saj
257
