Page 259 - Kotnik, Vlado. 2018. Medijske etnografije: K antropološki imaginaciji medijev in komuniciranja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 259
časopis in njegovi bralci ...
ideologija medijskih učinkov, neodvisnih od njih. To se zgodi zato, ker je
novinarstvo ideološko po strukturi, in to ne le v althusserjevskem, temveč
tudi v canguilhemskem smislu. S komercializacijo novinarskega polja no-
vinarji niso več le prenašalci vladajoče ideologije, ampak so hočeš nočeš
postali tudi agenti kapitala. In to vsakič, ko novinar pri svojem delu bralce
reducira na potrošnike. Pri tem mu ni treba pisati oglasa za naročnika, za-
dostuje že, da je na delovnem mestu prisiljen prevzeti določeno ekonomsko
logiko in teleologijo domnevnega poslanstva in vizije uredništva, marke-
tinga, uprave ali lastnika časopisa. Alternativa obstoječemu sistemu pa ni
enostavna, saj zahteva spremembo notranje zgradbe novinarskega in širše-
ga medijskega polja ter njuno mrežno organizacijo pa tudi bolj distancira-
no refleksijo profesionalnih novinarskih, časnikarskih in drugovrstnih
ideologij (prim. Lambeth 1997). Tako v konzumentskih kakor tudi produ-
centskih percepcijah je mogoče zaslediti mitiziran diskurz o potrebni pro-
fesionalnosti, avtonomnosti, neodvisnosti10 in objektivnosti novinarjev
oziroma časnikarjev. V producentskih percepcijah omenjeni koncepti na-
stopajo kot esencializirani ideali novinarstva, v konzumentskih pa kot na-
ravne lastnosti, ki jih novinarji bodisi posedujejo bodisi ne. Pomanjkljivost
takšnih enoznačnih in neproblematiziranih dojemanj obojih je, da so
omenjeni koncepti razumljeni kot naravne nujnosti novinarskega polja in
časopisnega habitusa, ne pa kot svojevrstne ideološke konstrukcije novi-
narske profesije. Naturalizacija, esencializacija, mitologizacija in avtentiza-
cija novinarstva in časnikarstva kajpak niso brez učinkov na delovanje me-
dijskih habitusov. Sklicevanje na omenjene koncepte lahko v habitusu
proizvaja povsem drugačne učinke od deklariranih: goreče zavzemanje no-
vinarjev za avtonomijo lahko razloge, denimo, najdeva v tem, da je njihovo
delo v procesu produkcije novic postalo čedalje bolj rutinsko in manufak-
turno. Nenehno sklicevanje na profesionalnost je lahko namenjeno zgolj
vzdrževanju kulturne avtoritete etabliranega novinarstva in njegovih pri-
vilegijev, ki so lahko prepreka pri vzpostavljanju kreativne in intelektualne
avtonomije novinarjev ter pri razvijanju alternativnih novinarskih skup-
nosti (za več gl. Jontes 2010: 105–107, 130). Interesni zagovor novinarske ob-
jektivnosti ima več opraviti s tendenco po privilegiranem ustvarjanju, in-
10 Za kritično evalvacijo mita o neodvisnosti novinarja gl. Serge Halimi, Novi psi čuvaji,
str. 17–39; o zgodovinski konstituciji mita o neodvisnosti, verodostojnosti in nepristran-
skosti gl. Giovanni Gozzini, Storia del giornalismo (Milano: Paravia Bruno Mondato-
ri Editori, 2000); za razumevanje dvoumnih vlog medijev pa gl. Robert W. McChesney,
Rich Media, Poor Democracy (New York: The New Press, 1999) in Sandra Bašić Hrvatin,
»Moć bez odgovornosti«, Medijska kultura, 2(2011): 9–31.
259
ideologija medijskih učinkov, neodvisnih od njih. To se zgodi zato, ker je
novinarstvo ideološko po strukturi, in to ne le v althusserjevskem, temveč
tudi v canguilhemskem smislu. S komercializacijo novinarskega polja no-
vinarji niso več le prenašalci vladajoče ideologije, ampak so hočeš nočeš
postali tudi agenti kapitala. In to vsakič, ko novinar pri svojem delu bralce
reducira na potrošnike. Pri tem mu ni treba pisati oglasa za naročnika, za-
dostuje že, da je na delovnem mestu prisiljen prevzeti določeno ekonomsko
logiko in teleologijo domnevnega poslanstva in vizije uredništva, marke-
tinga, uprave ali lastnika časopisa. Alternativa obstoječemu sistemu pa ni
enostavna, saj zahteva spremembo notranje zgradbe novinarskega in širše-
ga medijskega polja ter njuno mrežno organizacijo pa tudi bolj distancira-
no refleksijo profesionalnih novinarskih, časnikarskih in drugovrstnih
ideologij (prim. Lambeth 1997). Tako v konzumentskih kakor tudi produ-
centskih percepcijah je mogoče zaslediti mitiziran diskurz o potrebni pro-
fesionalnosti, avtonomnosti, neodvisnosti10 in objektivnosti novinarjev
oziroma časnikarjev. V producentskih percepcijah omenjeni koncepti na-
stopajo kot esencializirani ideali novinarstva, v konzumentskih pa kot na-
ravne lastnosti, ki jih novinarji bodisi posedujejo bodisi ne. Pomanjkljivost
takšnih enoznačnih in neproblematiziranih dojemanj obojih je, da so
omenjeni koncepti razumljeni kot naravne nujnosti novinarskega polja in
časopisnega habitusa, ne pa kot svojevrstne ideološke konstrukcije novi-
narske profesije. Naturalizacija, esencializacija, mitologizacija in avtentiza-
cija novinarstva in časnikarstva kajpak niso brez učinkov na delovanje me-
dijskih habitusov. Sklicevanje na omenjene koncepte lahko v habitusu
proizvaja povsem drugačne učinke od deklariranih: goreče zavzemanje no-
vinarjev za avtonomijo lahko razloge, denimo, najdeva v tem, da je njihovo
delo v procesu produkcije novic postalo čedalje bolj rutinsko in manufak-
turno. Nenehno sklicevanje na profesionalnost je lahko namenjeno zgolj
vzdrževanju kulturne avtoritete etabliranega novinarstva in njegovih pri-
vilegijev, ki so lahko prepreka pri vzpostavljanju kreativne in intelektualne
avtonomije novinarjev ter pri razvijanju alternativnih novinarskih skup-
nosti (za več gl. Jontes 2010: 105–107, 130). Interesni zagovor novinarske ob-
jektivnosti ima več opraviti s tendenco po privilegiranem ustvarjanju, in-
10 Za kritično evalvacijo mita o neodvisnosti novinarja gl. Serge Halimi, Novi psi čuvaji,
str. 17–39; o zgodovinski konstituciji mita o neodvisnosti, verodostojnosti in nepristran-
skosti gl. Giovanni Gozzini, Storia del giornalismo (Milano: Paravia Bruno Mondato-
ri Editori, 2000); za razumevanje dvoumnih vlog medijev pa gl. Robert W. McChesney,
Rich Media, Poor Democracy (New York: The New Press, 1999) in Sandra Bašić Hrvatin,
»Moć bez odgovornosti«, Medijska kultura, 2(2011): 9–31.
259
